Spored predavanj:
Vsako sredo od 27.9 do 25.10, ob 19.00.
SREDA, 27.9.2023:
JANA HORVAT IN MIJA OGRIN: Davne sledi človeka v Julijskih Alpah
Po skoraj treh desetletjih terenskih pregledov in manjših arheoloških izkopavanj smo v visokogorju Julijskih Alp odkrili čez 60 arheoloških najdišč od 4. tisočletja pr. Kr. do konca 1. tisočletja po Kr. Predstavili bomo, kaj je ljudi gnalo v gore, kje so si postavljali skromna bivališča in kakšne sledove so pustili za seboj. Prvo močnejšo obljudenost v srednji in pozni bronasti dobi (14.–9. st. pr. Kr.) lahko že povežemo s pašo na območjih nad gozdno mejo. Takrat ali v starejši železni dobi (6. – 4. st. pr. Kr.) se verjetno začne tudi pravo planšarsko gospodarstvo. Razmeroma pogosta so najdišča iz rimske dobe (1.–4. st.), pozne antike (5.–6. st.) in zgodnjega srednjega veka (7.–10. st.). Najpozneje v zgodnjem srednjem veku so v gorah nad Bohinjem začeli nabirati železovo rudo.
SREDA, 4.10.2023:
ANDREJ ŠMUC, NINA CAF, NIVES OGRINC, MAJA ANDRIČ: Kako raziskujemo? Geološke, geokemične in palinološke raziskave jezerskih sedimentov
Današnji človeški vpliv na naravo in naravne procese je izjemno velik, kako pa je bilo v daljni preteklosti? Odgovori na to vprašanje se skrivajo v jezerih, ki so čudoviti arhivi, saj hranijo podatke o spremembah širše okolice jezera. Na geokemično sestavo jezerskih usedlin (sedimenta) in rastlinstvo v okolici jezera vplivata tako klima kot človek. S proučevanjem geoloških značilnosti sedimenta in cvetnega prahu v jezerih lahko rekonstruiramo tisočletja dolgo zgodovino okoljskih sprememb, od starejših plasti spodaj, do vse mlajših plasti nad njimi. Na predavanju bomo na kratko predstavili metode dela pri geoloških (mineralogija, sedimentologija, geokemija) in palinoloških raziskavah (proučevanje fosilnega cvetnega prahu). Predstavili bomo načine vzorčenja na terenu, laboratorijsko pripravo in analizo vzorcev ter možnosti in omejitve posameznih raziskovalnih metod. Na žalost nimamo časovnega stroja s katerim bi se lahko zapeljali v preteklost in tam izmerili, kakšna je bila nekdanja temperatura ali preverili kaj so nekoč počeli ljudje in koliko gozda so posekali/požgali. Ker sklepamo le na osnovi velikega števila posrednih, t.i. 'multi proxi' podatkov, vsaka raziskava lahko odgovori na veliko vprašanj in hkrati odpre še več novih.
ANDREJ ŠMUC, NIVES OGRINC, MAJA ANDRIČ, NINA CAF et al.: 6600 let klimatskega in človeškega vpliva na okolico Bohinjskega jezera
Leta 2012 smo v najgloblji del Bohinjskega jezera zavrtali več kot 12 m globoko vrtino. Usedline v zgornjih 4,5 m vrtine skrivajo podatke o geoloških procesih in človekovem vplivu na okolje v zadnjih 6600 letih. Proučevali smo geološke in kemične značilnosti jezerskih sedimentov ter fosilni pelod. Klimatska nihanja so vplivala na sestavo sedimenta in rastlinstvo v okolici jezera. Med vlažnejšimi obdobji voda v Bohinjsko jezero ni tekla le iz smeri Savice (tako kot danes), ampak tudi iz vzhodnega dela povodja (iz smeri Stare Fužine). Takrat so nastajale plasti, bogate s flišnim materialom. Več kot 5000 let paše in rudarjenja je vplivalo na alpske ekosisteme. Do prvih sprememb gozdnih sestojev zaradi človeka je prišlo že v bronasti dobi, ko je, verjetno zaradi paše, začel upadati delež jelke. V železni dobi, pred 2600 leti, so ljudje sekali in požigali večje površine gozda v okolici jezera kar je, v obdobju vlažne klime, sprožilo močno erozijo tal. Na predavanju bomo spregovorili tudi spremembah okolja v okolici Srednje vasi in o človekovem vplivu na vegetacijo v fužinarskem obdobju. Ali veste, koliko potresnih sunkov je bilo v zadnjih 6600 letih zabeleženih v plasteh Bohinjskega jezera? Vabljeni, da pridete na predavanje, kjer boste izvedeli tudi to.
SREDA, 11.10.2023:
NINA CAF, ANDREJ ŠMUC, et al.: Jezero na Planini pri jezeru – majhno jezerce, ki nam daje številne odgovore o vplivu klime in človeka na visokogorje Julijskih Alp
Jezero na Planini pri jezeru je majhno jezerce na istoimenski planini v Fužinarskih planinah, ki skriva marsikatere odgovore na vprašanja kako sta klima in predvsem človek v obdobju zadnjih ca. 13 000 let vplivala na širše območje Julijskih Alp. V času pleistocena je bila krajina precej drugačna kot danes, prevladovale so travniške površine, med drevesnimi taksoni sta prevladovala bor in breza. Območje, kjer je danes jezero, je bilo v tem obdobju močvirje. V času globalne otoplitve (pred ca. 11 700 leti) se je močvirje ojezerilo, pričele so se pojavljati tudi druge drevesne vrste, med katerimi se je najbolj uveljavila smreka. Bukev in jelka sta se uveljavili kasneje, saj je bilo okolje zgodnjega holocena najverjetneje neprimerno. Vprašali se bomo zakaj?
Prvi sledovi človeka segajo v obdobje neolitika, ko zaznamo šibke sledove pašniških indikatorjev. Pašništvo se je pričelo bolj intenzivno uveljavljati v bronasti dobi ter je bilo v rimskem obdobju/srednjem veku že precej razvito. Vendar ali lahko povemo kaj več o tem kdaj so pastirji vzpostavili planino pri jezeru? Ali je novonastala planina vplivala na jezero, ki je danes povsem evtrofično (polno organskih snovi)? Ali lahko povemo kaj več o fužinarstvu in kakšen les so uporabljali za taljenje železa?
NINA CAF, ANDREJ ŠMUC, et al.: Ledvička – speča kraljica, ki nam šepeta o nihanju gozdne/drevesne meje v Julijskih Alpah
Jezero v Ledvicah ali kar »Ledvička« je jezero, ki se dandanes nahaja na drevesni meji, kjer posamezne macesne »viharnike« počasi nadomeščajo travniške površine in kamnita podlaga. Vrtina, ki smo jo uspeli dobiti iz jezera obsega obdobje zadnjih ca. 6200 let in nam daje vpogled v nihanje gozdne/drevesne meje in vpliva človeka na visokogorje v preteklosti.
Raziskava kaže, da je bila v jezeru skozi celotno obdobje zadnjih 6200 let počasna in nemotena sedimentacija. V sedimentu smo odkrili visoke odstotke glinenih mineralov, ki nakazujejo na dva različna izvora: in sicer z erozijo kamninske podlage porečja in/ali jih je v porečje posredno prinesel veter. Analize peloda nakazujejo, da je bila gozdna meja v obdobju eneolitika (6200–4300 pred sedanjostjo) višje kot je danes, nato pa se je najverjetneje zaradi šibkega a kontinuiranega vpliva počasi pričela nižati. Med rimskim obdobjem in visokim srednjim vekom je bila gozdna/drevesna meja ponovno v okolici ali nad jezerom, kar bi lahko v večji meri pripisali toplejši klimi. Kljub temu smo prepoznali številne antropogene indikatorje, ki skupaj s arheološkimi najdišči, kažejo na pomemben vpliv človeka v okolici. Pri tem se poraja vprašanje, kaj so ljudje počeli v okolici jezera ter kako so vplivali na okolje? Ali so bile v bližini kakšne planine, kjer so pasli živino? Navsezadnje, kaj je v širšem območju tako pomembno, da je ljudi gnalo v takšno ekstremno okolje?
SREDA, 18.10.2023:
ŽIGA ZWITTER: Zgodovina zeliščnega nabiralništva v Vzhodnih Alpah od poznega srednjega veka do sredine 20. stoletja in njeni okoljski učinki
Predavanje začenja kratek uvodni vpogled v tipične značilnosti travnikov in pašnikov v Vzhodnih Alpah in trende njihovega spreminjanja v času. Sledi predstavitev značilnih primerov zeli, ki so jih v Vzhodnih Alpah v obravnavanih stoletjih na travnikih in pašnikih v velikih količinah nabirali za človeško hrano, živinsko krmo in v okrasne namene. Številne zeli so v Alpah uporabljali lokalno, redkejše so bile vključene v širšo regionalno ali celo medcelinsko trgovino. Prava špajka, endemit iz Vzhodnih Alp, zaradi katerega so gospodarsko cenili številne takšne travnike in pašnike, ki so bili z vidika živinoreje slabo kakovostni, pa je bila dragocen izvozni artikel, s katerim so v znatnih količinah zalagali celo Egipt in Sirijo, mnogo dlje kot so na izvenevropske trge dobavljali alpsko planiko. Okoljski učinki masovnega nabiranja so bili zelo raznoliki, odvisni od rastlinske vrste, načina nabiranja ter širših gospodarskih in družbenih razmer, ki so bile v toku zgodovine izrazito dinamične. Ob številnih primerih trajnostnega nabiralništva, ki je navzlic masovnosti omogočalo dolgoročno ohranjanje nabiranih rastlinskih vrst, zgodovina v Vzhodnih Alpah ilustrira tudi prekomerno, netrajnostno nabiralništvo.
ANDREJ ŠMUC: Milijoni let Zemljine zgodovine ujeti v čudovite kamnine Julijskih Alp
Predavanje bo pravzaprav časovno popotovanje v daljne pra-začetke naših Julijskih Alp. Na potovanju si bomo ogledali kako so Julijske Alpe v svoji skorajda 300 milijonov let stari zgodovini popolnoma menjale svojo podobo. Pravzaprav večino časa sploh niso bile gore, marveč morje. Da, prav ste prebrali, naše Alpe so večino svojega časa preživele na dnu včasih bolj plitvih, včasih globljih toplih morij. Gostile so koralne grebene, morske polže in školjke, čudovite amonite in celotno plejado različnih rib. Mogočne tektonske sile so šele v zadnjih nekaj 10 milijonih let končale to morsko zgodbo in počasno dvigovanje je Alpe dvignilo do današnjih višav, kjer jih zadnja 2 milijona let ne objemajo več topla morja, marveč hladni ledeniki. Geološki procesi pa seveda tako počasi kot hitro delujejo še dandanes, kar nam pričajo številni potresi, kamniti podori, plazovi in kar je še ostalih geoloških pojavov.
SREDA, 25.10.2023
ANDREJ GASPARI: Zgodnjesrednjeveška deblaka iz Blejskega jezera in arheološka odkritja na območju potopljenega ledeniškega obrusa pri Želečah: rezultati raziskav v letih 2019–2022
Predavanje se bo osredotočilo na predstavitev začetnih raziskav dveh zgodnjesrednjeveških čolnov deblakov iz Blejskega jezera ter rezultate arheološkega pregleda območja potopljenega ledeniškega obrusa pri Želečah. Prvi čoln so leta 2015 odkrili potapljači Društva za podvodne dejavnosti nedaleč od Grajskega kopališča, drugi pa je bil najden leta 2021 med arheološkim rekognosciranjem dna ob severovzhodni obali Otoka. Plovili sta izdelani iz macesnovega oz. lipovega debla, radiokarbonske datacije pa ju umeščajo v 8./9. stoletje. Deblaka sta starejša od arheološko dokumentiranega začetka zgodnjesrednjeveškega pokopavanja na Otoku in odpirata zanimiva vprašanja o rabi te simbolno in ambientalno izpostavljene lokacije v zgodnjem obdobju slovanske naselitve v Blejskem kotu.
Območje ledeniškega obrusa pri Želečah je bilo izbrano za arheološki pregled na podlagi predhodnih opažanj visokosrednjeveške lončenine in zanimive oblikovanosti potopljenega rtiča, ki z zadnjim obronkom sega okoli 30–40 metrov od obale. Zbrani podatki nakazujejo možnost obstoja lesene konstrukcije, domnevno povezane z ribištvom oziroma ribolovom.
MAJA ANDRIČ, ANDREJ ŠMUC, NIVES OGRINC, et. al.: Blejsko jezero v zadnjih 15.000 letih
Ob koncu zadnje ledene dobe je v okolici Blejskega jezera uspeval mešan gozd v katerem so prevladovali bor, breza in macesen, v toplejših obdobjih so se razširili tudi hrast, smreka in lipa. V tem obdobju so bili še prav posebej aktivni vulkanski centri na Islandiji in v Italiji. V vrtini, ki smo jo zvrtali v zalivu pod Vilo Bled smo našli tri plasti mikroskopskega vulkanskega pepela, dve izvirata iz ognjenikov v okolici Neaplja, tretja pa iz ognjenika Katla na Islandiji. Sediment, mlajši od 9500 let se na tem mestu žal ni ohranil (več o vzrokih za to na predavanju), so se pa mlajše plasti jezerskega sedimenta ohranile v najglobljem delu Blejskega jezera med otokom in Zako, kjer smo leta 2012 zvrtali novo, 12 m globoko vrtino. Na predavanju bomo prvič javno predstavili rezultate te raziskave. Odgovorili bomo na sledeča raziskovalna vprašanja: Kakšen je bil razvoj vegetacije v zadnjih 12.000 letih? V kakšnem okolju so nekoč živeli ljudje? Katere spremembe rastlinstva so posledica klimatskih nihanj, katere pa človekovega vpliva na okolje v različnih arheoloških obdobjih? Ali v sedimentu lahko zaznamo plasti, ki so nastale zaradi pogostejših poplav ali erozije tal?
Predavanja se vključujejo v Dneve evropske kulturne dediščine, sofinancira jih Občina Bled.
VABLJENI!
