S kuhanjem kope poskrbeli za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine

08.07.2022

V gozdovih planote Mežakla v Triglavskem narodnem parku  je bilo kuhanje kope za pridobivanje oglja včasih pomemben in pogost običaj. Že lansko leto so to tradicijo ponovno obudili in s tem poskrbeli za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, ki podobno kot ohranjanje narave sodi med cilje upravljanja s Triglavskim narodnim parkom.

Prvič uporabili leskov les

Na Mežakli so prvo kopo po dolgih desetletjih skuhali že lani jeseni, drugo so zakurili letošnjo pomlad in jo prejšnji konec tedna odprli. Za obe sta skrbela lastnik območja, kjer sta se kuhali, Andrej Lipovec (po domače Pavovčev) in Rafko Kadunc z Bleda. Kot je pojasnil slednji, so tokrat prvič uporabili leskov les, saj daje mnogo bolj kalorično in kakovostno oglje kot bukov les, ki so ga za pridobivanje oglja na tem območju uporabljali včasih. Oglje leskovega lesa gori še enkrat dlje od oglja bukovega lesa in doseže tudi do devetsto stopinj Celzija.

Da gre pri obujanju tradicije za pomembno dejanje, opozarja direktor JZ TNP dr. Tit Potočnik. »Območje je Unesco leta 2003 priznal kot območje, kjer obstaja ravnovesje med človekom in naravo, tudi tovrstni običaji so del tega sožitja. Vesel sem, da so obudili tradicijo kuhanja oglja, saj je bistvo nesnovne kulturne dediščine ravno v tem, da živi in se ohranja med ljudmi,« je poudaril.

Kopo so kuhali dva tedna, hladili pa pet tednov

Tradicija veleva, da morata kopo zakuriti njena botra in boter, v vlogi katerih sta se znašla domačinka Majda Tišler in župan Občine Gorje Peter Torkar. Kot je dejal župan, je bil počaščen, da se je znašel v tej vlogi. Ponosen pa je tudi na to, da se obujanje tako pomembne tradicije dogaja prav v njihovi občini.  Kopo je ob prižigu blagoslovil župnik Matija Selan iz Župnije Zasip.

Sicer pa so po tem, ko so jo zakurili letos spomladi, kopo kuhali dva tedna, hladili pa kar pet tednov. V njej je bilo 11 prostorninskim metrov leskovega lesa, iz lesar so pridobili približno petsto kilogramov oglja. Pred nekaj dnevi, ko so ohlajeno kopo odprli, so oglje pospravili v manjše vreče, da ga bodo lahko uporabljali za poslovna darila. Vreče so opremili tudi z nalepko, ki opisuje tradicijo oglarjenja in kuhanje oglja na območju Julijskih Alp.

Dobro oglje je svetleče črne barve

»Pred nekaj stoletji so v Julijskih Alpah še prevladovali bukovi gozdovi, ki pa so bili zaradi oglarjenja močno spremenjeni. Fužinske peči in talilnice, koksarne in kovačije so namreč za svoje delo potrebovale veliko energije. Fužinarstvo je vrhunec doseglo v 19. stoletju, v zlati dobi je bilo na tem območju več kot 1500 kopišč. V okoliških gozdovih so kuhali oglje vse do petdesetih let dvajsetega stoletja,« bralca pouči nalepka na vreči oglja, ki so ga iz leskovega lesa skuhali na Mežakli.

Sicer pa se dobro kuhano oglje že na prvi pogled močno razlikuje od manj kakovostnega, pojasnjuje Kadunc. Dobro kuhano oglje ne sme biti počeno, na prelomni površini mora biti svetleče črne barve z ostrimi robovi in dobro vidno strukturo lesa. Če je oglje res dobro kuhano, se na njem da prešteti celo letnice rasti drevesa, katerega les je uporabljen za pridobivanje oglja, še dodaja Kadunc.

 

 

679107a3 af96 4243 a17d 5ccf0e8d8e48