Borut Peršolja
Geograf, inštruktor planinske vzgoje in gorniški publicist
ŠE NEODKRITO NACIONALNO BOGASTVO
Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, ki delujejo v Planinski zvezi Slovenije, se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo (ob dolžnem predhodnem soglasju uprave Triglavskega narodnega parka zaradi bivakiranja) za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je splačalo vsaj poizkusiti in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih in štiri prekaljene inštruktorje.
Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v veličastnem tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče pod grebenom Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena: Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte, konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznamo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.
Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri: suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je prestrašen, nebogljen.
Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Uredili smo si bivak, pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi je potrdilo, da se poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija.) Površje, kjer smo ju zmotili, je ustrezalo opisu tipičnega prostora za poleganje: »Najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled.«
Eden od kandidatov za inštruktorja, sicer domačin iz Posočja, je kozliča vzel k sebi in ga imel vso noč v spalni vreči. Dež je prešel v droben sneg. Prostor pod previsom balvana je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili mati – gamsjo kozo, ki se je namenila na kraj polega. Nočni varuh je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Gamsovka ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.
Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?
***
V življenju se na različnih področjih srečamo s številnimi pravili. Njihova uporaba predpostavlja določeno skrbnost, izraža pričakovanje, kako naj odrasel človek ravna v določeni situaciji. Zavedanje, da obstajajo konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih, daje prostor naravi, da nas znova in znova preizkuša in uči. To potrjuje tudi opisano dogajanje pod grebenom Loške stene. Storili smo vse, kar v skladu s pravili ne bi smeli, a se je dogajanje odvijalo v pravo smer …
Zavarovana narava Triglavskega narodnega parka je nacionalno bogastvo še neodkrite modrosti, arhiviranih izkušenj in neminljive prilagodljivosti. Ključ do narave se zato namesto v Zlatorogovi mitološki skrivnosti skriva v umevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije in uspešno reprodukcijo. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. To je temelj pokrajinske etike (po Leopoldu), ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” Pokrajinska etika spremeni vlogo človeka iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana. V tem je vsa resnica in lepota Triglavskega narodnega parka.
Fotografije:
- portret: Srdjan Živulović/BOBO
- ostalo: Borut Peršolja