Dr. Jurij Kunaver
Geograf in pedagog, jamar, gornik
Kaj pa meni pomeni narodni park?
Z našim edinim narodnim parkom sem povezan praktično vse življenje, enkrat bolj, drugič manj, a malone brez prestanka. V bohinjski konec sem zašel že zelo zgodaj, po volji staršev, a parka uradno takrat še ni bilo. In tudi še dolgo po tem ne. In vendar mi je že zgodaj zlezel, pravzaprav zlezla pod kožo, pokrajina namreč, pa tudi ljudje. Čisto počasi, komaj vidno in komaj opazno, ne da bi se tega zavedal. Pokrajina, ki me je obdajala na predvojnih skavtskih taborih, je bila povsem drugačna od ljubljanske. Imel sem komaj šest, sedem let, ko je bilo zaradi vojne konec skavtskih taborjenj, in začelo se je čakanje. Čakanje na kaj, na tisto, kar sem si podzavestno zapomnil? Med vojno ni bilo priložnosti za obujanje in utrjevanje spominov, a nekaj žerjavice je še tlelo in doma se mi je pred oči prikradla tudi kakšna podoba travnikov, gora in gozdov, ki smo jih uživali poleti. Šele ko se je spet smelo potovati izven kraja bivanja po koncu vojne se mi je uresničila želja videti bohinjsko idilo, ki sem si jo zapomnil le po dveh stvareh. To so bili z lesenimi krajniki obdani bohinjski pašniki neposredno pri hišah in značilne bohinjske liske, ki so se pasle na njih. Nič, prav nič drugega! Preprosto, enostavno otroško opažanje in pomnenje. Bilo pa je dovolj, da sem si po samo dveh stvareh zapomnil neko okolje, ki sem ga pogrešal in ki mi je bilo ljubo.
Potem je preteklo še nekaj let ko je bila ustanovljena taborniška organizacija in sem se vključil vanjo že od vsega začetka. Udeležil sem se prvega inštruktorskega tabora na Naklovi glavi in takoj nato sem že vodil tabore Zmajevega roda, pozneje odreda, pod bohinjskim Belvujem. Navadno je bil oče starešina, jaz pa načelnik. In tako vrsto let, dokler ni prišel čas zaključka študija, ko sem startal na enomesečno terensko delo prav iz tabora na Naklovi glavi. V iskanju odgovorov na vprašanja, kje in kakšen je visokogorski kras Julijskih Alp, sem prekrižaril vse naše največje planote od Komne do Kriških podov. Enemu najlepših alpskih območij, Dolini triglavskih jezer, sem posvetil še posebno pozornost. Spoznaval sem jo že prej, ko je oče semkaj pripeljal skupino angleških študentov, leta 1955. Toda temeljito sem se lahko poglobil v njene kraške in ledeniške skrivnosti šele na lastnem terenskem delu, in ne brez uspeha. Takrat sem naletel na dotlej še neznane pojave kot so korozijske stopničke in na ledeniško obrušeno skalno površje, ki se je gladko in oraženo od ledu ohranilo tâko, kot bi bil ledenik v dolini še pred kratkim. Tako sem prebil led v spoznavanju in vrednotenju odnosov med učinki kraških na eni in ledeniških procesov. Dokler vladata v neki pokrajini led in mraz ni prostora za druge preoblikovalne procese. Ko pa se podnebje ogreje, postajajo bolj in bolj učinkoviti drugi procesi, naprimer zakrasevanje, kot je prevladujoč primer v naših, pretežno apnenčastih Alpah.
Na začetku takega študija še ne veš kam bi se obrnil, čemu bi dal prednost, kraškim ali ledeniškim oblikam. Vsega je obilo, preveč! Sčasoma pa ti postane jasno, da ne obstajajo samo popolnoma čiste oblike, ki so rezultat samo enih, ali drugih vplivov, ampak so tudi oblike kot učinki enih in drugih vplivov. Ledeniški učinki, oziroma sledovi se postopoma izgubljajo, kraški značaj se jača. Težko bi našel Dolini Triglavskih jezer še kakšno podobno ali primernejšo pokrajino za študij zgoraj omenjenih pojavov. V tej dolini sem se ogromno naučil in sem ji »hvaležen«. Za geomorfologijo, pa seveda nič manj za geologijo, je prava »obljubljena dežela«. Neštetokrat sem bil v njej, sam ali v družbi, študentov, diplomantov, TV snemalcev, tudi tujcev. To je ena sama dolga, bogata in poučna zgodba! Hvala ti, Dolina Triglavskih jezer! Biser med biseri!
In tako je prišlo leto 1981, leto ustanovitve TNP-ja, ko smo geografi zborovali na Bledu. Najprimernejša za referat se mi je zdela prav obravnava dejstva, da smo dobili težko pričakovani naravni park in kaj od njega lahko pričakujemo, si obetamo, ter tudi kaj je treba zanj storiti. Iz takratnega mojega referata z naslovom Geografski pomen Triglavskega narodnega parka lahko citiram nekaj mojih trditev: da ne gre samo za pasivno varovanje žive in nežive narave ter kulturne krajine, ampak tudi za omogočanje tistih oblik gospodarjenja, ki so soustvarjale današnji videz pokrajine. Še posebej to velja za planinsko gospodarstvo, gozdarstvo in planinski turizem. Zakon upošteva današnje stanje, torej vse komunikacije, naselja in stavbe v območju parka (1981, 138). – Da TNP ni primer parka severnoameriškega tipa, ki bi nastal na redko naseljenem območju in kjer so v ospredju skoraj izključno naravne znamenitosti. V takih pogojih je bilo mogoče ustanavljati narodne parke že v prejšnjem stoletju, na primer v Kanadi in ZDA. V Kanadi so kot prvi na svetu leta 1885 ustanovili Narodni park Banff.
Da se ob ustanovitvi parka odpovemo vsem večjim umetnim posegom v pokrajino in je gospodarski interes praviloma drugotnega pomena. V ospredje družbenega interesa pa stopijo tiste vrednote, ki so bile do včeraj za marsikoga zavestno, največkrat pa zaradi neznanja nepomembne in zanemarljive. To so prvine, ki imajo neprecenljivo vrednost, bodi da je to vsa pokrajina oziroma le posamezni njeni deli ali celo objekt. Prav v primeru območij z večjo kulturno, estetsko in naravoslovno vrednostjo največkrat pride do nasprotujočih si ocen in konfliktov. Najboljši primer za to je dolina Soče z načrti za zajezitve med Kobaridom in Bovcem. Tudi TNP je značilen primer, saj so se na njegovem območju naenkrat znašla načrtovana gradbišča triglavskih žičnic, cestnega tunela pod Julijskimi Alpami za zvezo med soško in savsko dolino ter žičnic na območju Vršiča.
Da se v nekaterih pogledih zdi tudi zakon o TNP, ki razumljivo ni mogel dokončno določiti razmerij med človekom in naravo. Marsikaj bodo prinesli še neobjavljeni občinski in republiški akti pa tudi zakon bo verjetno v prihodnosti še doživljal popravke. Njegov sprejem pa je vendarle pokazal, do kod sežejo ozki lokalni interesi in kje se pričnejo interesi vse skupnosti. Še več, naravne in kulturne posebnosti ter znamenitosti parka so tolikšne, da pomenijo vrednoto tudi v svetovnem smislu, enako kot to pomenijo tudi druga podobna območja po svetu. Zato ima proglasitev Triglavskega in slehernega drugega parka, rezervata ali naravnega spomenika velik kulturni in znanstveni pomen.
Na zborovanju sem spregovoril tudi o nalogah geografije kot stroke, kajti naravni, oziroma narodni parki niso samo območja koncentracije zanimivih fizičnogeografskih pojavov, ampak tudi pokrajine, kjer sta človek in narava v posebnem odnosu. Lahko bi rekli, da je delež narave tu dominanten in je človek vedno moral biti v podrejenem položaju. Z ustanovitvijo parka se ta neenakopravnost v bistvu samo sankcionira, družba pa s tem priznava naravnim elementom okolja pravico do enakopravnega obstoj. Borbe človeka z naravo je s tem pravzaprav konec, začenja se sožitje.
Sodeloval sem tudi pri nastajanju Info-centra v Logu v Trenti, oziroma njegove info postavitve. Februarja 2013 mi je uprava TNP omogočila postavitev spominske razstave o mojem očetu Pavlu Kunaverju v info centru TNP Triglavska roža na Bledu, skupaj s priložnostnim razgovorom z gosti. Razstava je kasneje romala še v Bohinj in v Trento.
Širše območje Komne, ki v podobni obliki nastopa tudi na soški strani kot Vrsniška Komna (umetno ime, o. p.), skriva celo vrsto zanimivih in celo unikatnih območij in primerov visokogorskega ledeniško preoblikovanega krasa. Posvetil sem mu veliko raziskovalnih dni. Nekaj malega o tem je že objavljeno, glavnina morda še pride. Res vredno narodnega parka! Da sem se geomorfologiji parka posvečal velikokrat, dokazujejo objave o poledenitvi Bohinja, o Vršiču, o dolini Krnice, o poledenitvi izvirnih dolin Soče in Krnice ter seveda največ o Kaninskem pogorju.
TNP-ju želim še mnogo desetletij uspešnega dela, še zlasti na področju čim bolj korektne poljudne strokovne razlage naravnih posebnosti Julijskih Alp!
Fotografije: Arhiv dr. Jurij Kunaver