Grega Šilc

Prebivalec parka, lokalni vodnik, vodnik PZS

Živeti v naravi je lepo. Še lepše je živeti v parku. Če pa je ta park edini narodni park v tvoji državi, pa je občutek naravnost fantastičen. Včasih se premalo zavedam, kakšen privilegij imam, da lahko živim v Triglavskem narodnem parku. To je območje, kamor se drugi odpravijo za vikend, praznik ali na dopust. To je območje, o katerem tujci berejo v revijah in na spletu, jaz pa imam to neverjetno srečo, da tukaj živim in delam. Da sem v parku vsak dan in skoraj ves čas. Podobe narave, bohinjskega jezera, Mostnice, Triglava, planin, gozdov in alpske arhitekture ne rabim gledati na ekranu ali ob listanju kakšne tiskovine. Le iz hiše stopim in “voila”, vse je živo, trodimenzionalno, z vonjem in zvokom.

Pravijo, da če človek dovolj časa gleda, začne opažati “majhne” stvari. Barva Triglava na jasno jutro, odsev, ki ga zagledaš ob brezvetrju na jezeru, cvetoči travniki na pomladni dan, prav posebna mirnost in tišina ob sneženju, žareči oblaki nad Rjavo skalo tik preden se stemni ali pa meglice, ki se kot čudež pojavijo iz doline Voje in potem prav tako hitro tudi izginejo. Te stvari so majhne, trajajo le trenutek in nimajo urnika. Le pridejo in grejo že tisoč let in več. Triglav, jezero, gozdovi, travniki so ves čas na svojem mestu, ves čas lepi in mogočni, a včasih se mi pokažejo v prav posebni luči. Kot bi me želeli opomniti, da je tukaj res lepo. Posebno. Da tega ne pozabim. Stvari, ki jih imamo ves čas pred nosom se nam včasih ne zdijo nič posebnega. Običajne, ker so pač ves čas tam. Negibne, samoumevne. Tudi meni se včasih to zgodi, a na srečo me obiskovalci parka, predvsem tujci, s katerimi preživim kar nekaj svojega časa “opomnijo”, da živim v resnični pravljici. Kot bi živel na fotografiji, pravijo. To fotografijo mi vsak dan nariše narava, rišejo pa mi jo tudi ljudje, ki tukaj živijo. Prav imenitno se mi zdi, da so ljudje izpod Triglava skozi stoletja v meni nepredstavljivih preizkušnjah in izzivih uspeli ohraniti to okolje tako, da lahko tudi jaz vsak dan dobim svojo tridimenzionalno fotografijo. Še bolj imenitno se mi zdi, da so posamezniki in kasneje tudi država prepoznali to območje, kot resnično posebno, ga zakonsko ustrezno zaščitili in ga tako vsak izmed nas, po svojih najboljših močeh ohranjamo za naše zanamce.

Očitno sva si s parkom na nek način usojena. Park se je zakonsko ustanovil v letu, ko sem se jaz rodil. Kot, da bi nekdo vedel, da je leto 1981 posebno. Čeprav sem območje Triglavskega narodnega parka veliko obiskoval že v mladosti, me je ljubezen vanj pripeljala za stalno. V njem sem si ustvaril družino, tukaj živim in vesel sem, da lahko moje “fotografije” iz parka na svoj način delim tudi z drugimi.

Fotografije: Grega Šilc