JANEZ BIZJAK
Arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist. Raziskovalec alpske arheologije. Nekdanji direktor narodnega parka. Dobitnik Belarjevega priznanja v letu 2021.
KAKO NAPREJ Z NOVIMI IZZIVI – 40. obletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku na rob
V knjižici Triglavski narodni park – 20 let pozneje, izdani leta 2001 ob obletnici prvega Zakona o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981, je dr. Boštjan Anko v članku TNP – leta 2021 premišljeval, kako bo s parkom čez 20 let, torej leta 2021. Večji del še vedno drži. Stari problemi so ostali, pridružili so se jim novi, nepričakovani in v nebo vpijoči. Kar ni težko napovedati, je, da bo naslednjih 20 let minilo enako hitro in razburljivo, kot je minilo 20 let od omenjene knjižice.
Leta 2010 smo dobili nov Zakon o Triglavskem narodnem parku z 81 (!) členi s številnimi visokoletečimi zavezami. Za primerjavo: ko je Kongres Združenih držav Amerike leta 1872 razglasil Yellowstone, ki je desetkrat večji od Triglavskega narodnega parka, za prvi narodni park na svetu, so vizionarski razglas napisali v nekaj stavkih na en sam list papirja, pa še danes drži in je bil po vsem svetu zgled za ustanavljanje poznejših narodnih parkov.
Spoznali smo, da je danes, 30 let od ustanovitve samostojne države Slovenije, prekratko obdobje, da bi se, tako kot v drugih alpskih državah, slovenski narod, domačini, obiskovalci parka, župani parkovnih občin, državna politika in gospodarstvo, ki uporablja naravne vire v parku, poistovetili s svojim edinim narodnim parkom, ga resno vzeli za svojega, ga znali vrednotiti kot nacionalni dragulj, ki nima cene, ampak neskončno vrednost. Narodni/nacionalni park je za številne utopija, norost, nepotrebnost, zavarovano naravo, ki nima svojega vplivnega lobija, pa razumejo kot zaviranje razvoja (Kakšnega in na čigav račun?). Neusklajenost upravljavcev različnih področij v parku in izsiljevanje z raznimi koristoljubnimi interesi sta posledica tega, da so naravovarstveni argumenti, ki naj bi bili vsaj v osrednjem delu parka prednostni in odločujoči, samo nepotreben lepotni obliž.
Upravljavec narodnega parka, Javni zavod Triglavski narodni park, je naravovarstvena ustanova, pooblaščena in plačana, da na območju parka zasleduje, varuje in brani naravovarstvene interese. Zato ozaveščena slovenska javnost pričakuje od nje strokovno doslednost in neoporečnost pri pripravi strokovnih mnenj, tudi takrat, ko ta niso enaka naravovarstvenim soglasjem, ki jih pišeta za to pooblaščeni instituciji: Agencija republike Slovenije za okolje in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Ker javnost ne loči med mnenji in soglasji, je na koncu za vse napačne odločitve »kriv« upravljavec, četudi je izdal negativno mnenje. Očitki o zaviranju razvoja ipd. niso in tudi v prihodnje ne bodo nič novega. Najslabši bi bil samo očitek, da Javni zavod Triglavski narodni park ni ravnal v skladu s svojim poslanstvom in v skladu s tem, za kar je pristojen ter plačan, to je za doslednost pri varovanju naravnih vrednot in okolja edinega slovenskega narodnega parka. V tej luči izzivov ne bo manjkalo.
Razvoj Triglavskega narodnega parka preveva pionirski duh prvih naravovarstvenih »čudakov«, ki so povsod po svetu navkljub vsem neprizanesljivim nasprotovanjem svojega okolja verjeli in bili prepričani o svoji viziji. Ali kot je zapisal slavni matematik Arhimed: Če človek v sebi čuti, da ima prav, je tisto prav.
Napovedovati prihodnost se ne obnese. Kakšne so nove priložnosti, gledane z neobremenjene razdalje? Poglejmo optimistično plat medalje in nekatere dozdajšnje pozitivne zglede: v Posočju je v sklopu razvojnega programa za MAB Biosferno območje Julijske Alpe zaživelo čezmejno sodelovanje s sosednjim rezijanskim parkom Julijsko predgorje/Prealpi Giuliae/, razvoj doline Trenta zaradi Informacijskega središča Triglavski narodni park in vas Čadrg sta znani zgodbi o uspehu tudi po opogumljajoči demografski plati, v Bohinju je parku na njegovi informacijski postaji Bohinjka uspelo povezati domačine in ustvariti sinergijo z bohinjskim turizmom itn.
Za vizijo prihodnosti je večkrat potreben pogled z visoke gore. Od tam se odpira večna lepota v neskončnosti daljnega obzorja, kjer postajajo vsakodnevni konflikti in težave v dolinah spodaj pod oblaki nepomembni in nevredni našega vznemirjanja, kvečjemu pomilovalnega nasmeha.
Delati za narodni park je velik privilegij, ki ga številni zavidajo. Ni samo služba, je poslanstvo z neštetimi izzivi, preskušnjami in priložnostmi. Ne zavidam jim, saj vem, s kakšnimi banalnimi vsakdanjostmi se morajo otepati v Javnem zavodu. Zaupam njihovi strokovnosti, srčnosti in mladostni predanosti poslanstvu ter jim želim, da bi v turbulentnih časih zdržali s pokončno glavo in z obrazom, ki mu zaradi v javnosti nepriljubljenih in nerazumljenih, a načelnih strokovnih odločitev ni treba zardeti.
Fotografije: Janez Bizjak in Gorazd Kutin