Jerca Šolar Rihtar

Profesorica razrednega pouka in planinska vodnica

PRENAŠANJE SPOŠTOVANJA IN LJUBEZNI DO NARAVE NA MLADINO

Jaz in narava. Narava in jaz.

V otroštvu sta nas oče in mama velikokrat peljala na sprehod v naravo. Spominjam se, da nam je bilo otrokom prijetno, zanimivo. Oče Marjan, po izobrazbi gozdarski inženir, nam je znal o gozdu in drevesih povedati marsikaj zanimivega. Mimogrede smo potipali skorjo, lubje in ugotavljali, zakaj ima neko drevo drevesno bulo. Kakšne gobe rastejo na drevesih? Zakaj? Katero drevo je viharnik? Ali je še živo?  Mama nam je iz rože kukavičevke, ki ima tako zanimive črne pike oziroma packe na listih, brala pismo ptičk, ki nas vidijo iz dreves. Ta pisma so bila kratke zgodbice o nas, o našem obnašanju, o naših odnosih, o naših željah. Ko smo rasli, smo razširili bližnjo okolico na hribe in kraje po Sloveniji.  Oče je bil po duši velik naravovarstvenik. Preučeval je umiranje gozdov zaradi kislega dežja. Skrbel in varoval je tudi vse druge rastline in živali. Otroci smo to naravnanost sprejeli in ponotranjili, kar vsi dokazujemo z našo izobrazbo in našim delom.

Kakšna popotnica, kakšno bogastvo, vem danes.

Najstniška leta so prinesla spremembe, na srečo začasne. Že v času študija na Pedagoški fakulteti sem opravljala počitniško delo na TNP-ju  v Infocentru v vili Rog ob Blejskem jezeru. Turisti in pohodniki so spraševali marsikaj. Moje znanje in izkušnje z izletov po hribih so mi prišle zelo prav. Spominjam se, da sem v času, ko ni bilo nikogar, prebrala skoraj vse brošure, zloženke, knjige, pregledala zemljevide in se učila izrazov v angleščini ali nemščini. Uživala sem. To delo mi je omogočilo tudi udeležbo na Taboru mladih nadzornikov v Španiji v Pirenejih.  Mladi iz cele Evrope smo se učili, spoznavali in iskali rešitve za takratna vprašanja o narodnih parkih. Nepozabno odlična izkušnja.

Po končanem študiju sem se kmalu zaposlila na OŠ Gorje, kjer sem zaposlena še danes. Šola stoji v prelepem naravnem okolju na meji Triglavskega narodnega parka. Na šoli sem kmalu dobila nalogo povezovalca oziroma koordinatorja za vsebine in projekte TNP-ja. V naše dneve dejavnosti vključujemo vsebine naravne in kulturne dediščine v prostoru TNP-ja. Z učenci od 1. do 9. razreda obiskujemo center Triglavska roža, Pocarjevo domačijo in grbinaste travnike v Radovni, Bohinj in njegovo stavbarsko dediščino, Reko Radovno, hodimo na Belarjeve dneve v Trento, se učimo o vodnih živalih ob jezeru ali reki, o biodiverziteti v našem okolju. Sodelujemo v delavnicah Domača znanja, kjer izdelujemo stol trinožnik in pručko. Udeležujemo se Dnevov evropske kulturne dediščine in prireditve ob dnevih Alpske konvencije. Dve leti smo aktivni v Skupnosti šol biosfernega območja JA. Sodelujemo na natečajih, kvizih, se udeležujemo ekskurzij. Kot strokovna sodelavka pregledujem, analiziram in ocenjujem spletno stran Triglavska zakladnica. S pomočjo uslužbencev TNP-ja načrtujemo različne delavnice za učence.  Uslužbenci nas podpirajo in nam pomagajo pri organizaciji in izvedbi aktivnosti. Najpomembnejše nam je, da so učenci aktivni, da sami raziskujejo in izpeljejo naloge ter jih na koncu tudi vrednotijo. S pridobivanjem znanja in veščin pri naravoslovnih dejavnostih učenci pridobivajo pravilen odnos in spoštovanje do narave in  okolja.

Občudujemo, spoštujemo in živimo z naravo, je slogan TNP-ja.

Moja ljubezen do hribov je rasla in rasla. Trma iz otroških let se je preoblikovala v željo in hotenje obiskovati hribe in gore. V nekaj letih sem pridobila nazive mentorja in nato planinskega vodnika A, B in D kategorije. Na šoli skupaj s sodelavko vodim planinski krožek. Učence vodiva na bližnje in daljne hribe. Organizirava tudi planinske tabore. Sodelujemo na taborih mladih nadzornikov, na akciji Mladi na vrhu. Udeležujemo se pohodov in dejavnosti ob rojstnih dnevih TNP-ja in Alpske konvencije.

Kot učiteljica želim, da se učenci učijo, opazujejo in pridobivajo veščine, s katerimi njihovo delo in učenje dobi smisel, dobi pomen in vrednost. Učitelj s svojim odnosom, pozitivno naravnanostjo, radostjo do dela in zagonom daje motivacijo učencem. Učitelj, ki ima interes in je odprt za nove izzive, je ključ do uspeha določene dejavnosti. Tako učitelj in učenec hkrati napredujeta in krepita odnos.

Otrokom želim gorsko ali drugo naravno okolje približati prek vseh čutil. Na izletih opazujemo živali in rastline, poslušamo tišino, veter, šumenje vode, potipamo skalo, povohamo rožico in tudi okusimo lišaj. Pot moramo doživeti in jo občutiti. Narava zunaj je najboljša učilnica in učiteljica. Pomembno se mi zdi vodenje otrok v naravo ali v hribe, kjer dobijo pozitivne izkušnje, lepe spomine in prijetne občutke. Vse zgodbe iz mojega otroštva so ponovno oživele. Prenašam jih naprej mojim učencem in mladim planincem.

Fotografije: Jarca Šolar Rihtar