Martin Šolar

Direktor Kobariškega muzeja, podpredsednik PZS, naravovarstvenik, bivši direktor Triglavskega narodnega parka

Mojih "četrt stoletja +" na poti z njim

Je neprecenljiv biser, ki spogledljivo vabi, a le na tih, nežen obisk, saj občutljivo ranljiv želi ostati tak kot je – najlepši, naš, moj!

Dana mi je bila neizmerljiva priložnost, čast in poslanstvo, da sem sopotnik Triglavskega narodnega parka že več kot 30 let. Prvi štipendist v za park ranih osemdesetih prejšnjega stoletja, študentsko delo, seminarji in diploma. 289 mesecev, kar znese 24 let in en mesec, sem bil v svojih najboljših letih zaposlen v parku, TNP mi je moje vložke vračal in mi dal zelo veliko. Zadnjih 6 let me ni več tam a sem s svojim delom v mednarodnih parkovnih organizacijah, v Biosfernem območju Julijske Alpe in nenazadnje tudi prek dela v Kobariškem muzeju še vedno povezan s TNPjem. Vedno rad povem, da imam na parku, med nekdanjimi sodelavci, prijatelje.

Za zapis si bom delno izposodil dve moji besedili izpred slabega desetletja, iz časa, ko je park praznoval 30 letnico in ko smo ravno dobili nov oziroma prenovljen Zakon o Triglavskem parku.

V uvodniku 13. številke časopisa TNP Svet pod Triglavom konec leta 2009 sem kot novoimenovani direktor javnega zavoda Triglavski narodni park zapisal:

Vedno znova, ko se vračam v čarobni svet gora, visokogorskih trat, tihih in skrivnostnih gozdov ter po senu dišečih rovtov, vedno, ko srečujem ljudi pod Triglavom, grem vase in se ne vem komu zahvaljujem, da sem otrok tega prostora, otrok, ki sebe še vedno čuti kot majhen kamenček celotnega mozaika. Ta gorski svet je zaklad slovenskega naroda, zaklad, ki smo ga poimenovali Triglavski narodni park.
Mnogokrat sem že stopil na vrh marsikatere gore in vedno imam v zavesti staro gorniško pravilo, da je, ko prideš na vrh, opravljene šele pol poti. Dolgo sem (že zaposlen) v Triglavskem narodnem parku in v začetku oktobra sem stopil na vrh. Pot je bila dolga, včasih težka, v njej so bili tudi krajši sestopi – a vseeno je bila pot na vrh izjemno doživetje, ki ga nikoli ne bi zamenjal za kaj drugega. In tudi pri vzponu na vrh Triglavskega narodnega parka se še kako zavedam, da to še ni niti pol poti. Vizija in cilji, ki jih nosim v sebi in ki jih lahko uresničim samo z vami, mi dajejo moč in veselje za varovanje in upravljanje Triglavskega narodnega parka.

V času mojega direktorovanja je bil leta 2010 sprejet nov Zakon o Triglavskem narodnem parku. Takrat so se končala več kot deset let dolga prizadevanja za spremembo zakona. Sprejetje s konsenzom v Državnem zboru imam za enega večjih uspehov v moji karieri, v kateri ni manjkalo dobrih stvari, seveda pa so bile storjene tudi nekatere napake, ampak tako je vedno v življenju, še posebej če se je potrebno na vodilnem mestu odgovorno odločati.

Zakon o Triglavskem narodnem parku je prinesel naslednji odgovorni izziv – Načrt upravljanja. Podali smo se na večletno pot priprave in usklajevanja tega izjemno pomembnega programskega dokumenta. Še danes sem izjemno ponosen, da sem takrat pred slabimi 10 leti napisal vizijo Triglavskega narodnega parka, ki je v bistvu veljavna še danes. Kot taka je bila zapisana v osnutku Načrta upravljanja, ki ga je sprejel svet Triglavskega narodnega parka, v besedilu vladne uredbe o načrtu upravljanja, pa je jezik bolj tehničen, a vsebinsko enak.

Moja vizija se je glasila:
Krajina v parku je vzdrževana in negovana. V razcvetu so tradicionalne dejavnosti, ki ohranjajo značilno identiteto in zagotavljajo trajnost naravnih dobrin. Domačini v poseljenem delu parka so zadovoljni – njihov vsakdan je trajnostni razvoj v obliki biološkega kmetovanja, domače obrti, gozdarstva in naravi prijaznega turizma. Ljudje so ohranili kulturno krajino in postavili najlepše ogledalo parku.

Značilnosti krajine Triglavskega narodnega parka so motiv in privlačen cilj obiskovalcev. Visokogorski svet z najvišjimi in najmogočnejšimi vrhovi v Sloveniji, globoko zarezane ledeniške doline, jezera, reke, in soteske, visokogorski pašniki in gozdovi, bogata kulturna dediščina ter slikovite vasice z negovano krajino vabijo k obisku.

Naravovarstvene vsebine, trajnostni razvoj in komunikacija s širšo javnostjo so izzivi in naloge upravljavca narodnega parka. Uprava parka je v dolgih letih uspela ljudem približati pomen varstva narave in kulturne dediščine ter trajnostnega razvoja v Alpah. Zavarovano območje Triglavski narodni park je postalo vzoren primer uspešnega sodelovanja različnih interesov usmerjenih k istemu cilju – ohranjeni naravi, krajini in kulturni dediščini, ki omogočajo trajnostni razvoj v Julijskih Alpah. Razvoj, ki bogati slehernika – domačina, varuha parka in izletnika, ki so na prijetnem srečanju doživljali park jeseni 2030, na pragu 50 rojstnega dne TNP, ko so bili mogočni macesni še vedno in spet odeti v žarečo zlato barvo.

Vizijo sem napisal leta 2012, danes smo leta 2021, pišem o letu 2030. Nedavno sem bil v radijskem intervjuju vprašan, če sem bil z vizijo nerealen optimist. Morda, malo! Vendar je prava pot samo ta in moje darilo Triglavskemu narodnemu parku ob 40 letnici naj bo volja, moč in pogum, da sledi tej začrtani poti.

Kako poiskati pot in doseči cilje? Imamo znanje in tudi pri varovanju ter upravljanju TNP so ključni ljudje. Pa ne le tisti, ki v parku delajo, temveč vsi tisti, ki tu žive, in vsi, ki v park prihajajo kot njegovi obiskovalci. Cilje varovanja in trajnostnega razvoja lahko dosežemo s povezovanjem in sodelovanjem – vodilo pri delu v javnem zavodu TNP mora biti odprtost navzven in sodelovanje na vseh ravneh – posebej bi rad poudaril svojo iskreno osebno željo po kar najboljšem sodelovanju posebej z lokalnimi prebivalci in njihovimi lokalnimi skupnostmi ter širšo javnostjo, ki jo med drugim predstavljajo tudi različna društva, ki delujejo na območju parka vključno s planinskimi in turističnimi društvi, lovskimi družinami in z nevladnimi organizacijami.

Javni zavod Triglavski narodni park mora postati bolj živa vez med fizičnim prostorom parka, ljudmi, ki tu živijo in obiskovalci, ki v ta prostor prihajajo že več kot sto let. Park je treba približati ljudem in to tako, da se dela na terenu, med ljudmi. Le iz pisarne in po togih navodilih birokratskega ustroja na ministrstvih, se Triglavskega narodnega parka ne da upravljati in uspešno varovati.

Fotografije: Martin Šolar