Mladen Berginc

Dolgoletni sodelavec parka, nekdanji vodja sektorja za varstvo narave na Ministrstvu za okolje in prostor

Moja prva srečanja z pojmom narodnega parka segajo v pozna šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat niti približno nismo bili tako mobilni, kakor je to navada danes. Bolj domača mi je bila primorska stran, tam sem bil doma, na gorenjski konec nismo hodili, ker je to bilo »nekje tam preko«. Spomnim pa se, da sem še kot »mladinc« enkrat le zašel na Komno in naprej v Dolino Triglavskih jezer. Ob vpijanju tamkajšnjih lepot sem naletel na dve ali tri masivne, obledele macesnove table. Z velikimi vrezanimi črkami napisane besede »Triglavski narodni park« so opozarjale na nekaj, kar naj bi bilo posebno vredno, vsaj tako sem razumel, in res takih lepot do tedaj še nisem videl. Vse skupaj, s tablami vred, se mi je dobro vtisnilo v spomin. Veliko kasneje že v svoji poklicni karieri, sem se s pojmom Triglavskega narodnega parka ponovno srečal. Tukaj opisujem nekaj utrinkov iz moje zgodovine dela v upravi Javnega zavoda Triglavski narodni park od začetka te ustanove leta 1982 do leta 1993, ko sem odšel iz nje.

V obdobju koncem 70. in v začetku 80. let, ko je prišla v ospredje razprava o novem Triglavskem narodnem parku,  sem bil odgovoren za urejanje prostora in varstvo okolja na tedanji tolminski občini. Mimogrede – po površini je bila največja od vseh takratnih 60 občin. Iz republiškega komiteja za varstvo okolja (temu danes rečemo ministrstvo) so začeli na občino prihajati predlogi za obsežno zavarovanje skoraj celotnega območja Julijskih Alp, ki so bili na naši strani državne meje. Ta prostor so administrativno pokrivale tri občine, poleg tolminske, še radovljiška in jeseniška občina.  Projekt ustanovitve tako velikega narodnega parka je  temeljito razburkal tolminsko politično in upravno sfero. Njej bi po končnem predlogu pripadal največji delež novega parka. S tem »darilom« tolminski veljaki niso bili prav nič srečni. Skladno s svojo puntarsko tradicijo so vztrajno, včasih tudi ostro nasprotovali vsem predlogom. V skupščinski proceduri obravnave zakona so s svojimi argumenti celo uspeli ustaviti sprejem zakona, vendar samo začasno. Ko so dosegli nekaj sprememb in dopolnitev, je bil maja 1981 zakon tudi sprejet.

Po mojem prepričanju je bilo sprejetje zakona o Triglavskem narodnem parku svojevrstno presežno dejanje, ki je končalo dolgoletne politične in javne debate na lokalni in nacionalni ravni o realizaciji nekaterih megalomanskih posegov v območju Julijskih Alp. Ti so občasno prihajali na plano kot zelo resni prostorski sektorski načrti. Tu velja omeniti projekte za gradnjo HE na reki Soči in Savi Bohinjki ter Radovni in gradnjo triglavskega visokogorskega smučarskega središča. Uresničitev kateregakoli od teh načrtov bi za vedno temeljito spremenila ne le podobo tega gorskega prostora, temveč  bi tudi zelo grobo posegla v ekosistemske in druge razmere v naravi ter življenje lokalnih ljudi. Prostor Julijskih Alp je zaradi močnih interesov, ki so jih zagovarjali, postalo torišče za številne razprave o koristih oziroma škodljivosti teh prostorskih posegov. Javno so temu nasprotovali različni dejavniki, od profesionalnih naravovarstvenikov, ki jih takrat ni bilo veliko, do navadnih državljanov, raznih okoljskih društev in gibanj. Omenim naj, da se je kot nasprotnica v to aktivno vključevala tudi Planinska zveza Slovenije. Prelomna točka je zato bila odločitev, da se namesto vseh teh načrtov preko vsega tega prostora razgrne ustrezna zakonska zaščita. Ta je slonela na spoznanju o nepovratnih posledicah izvedbe takih uničujočih posegov ter istočasnem zavedanju izjemnega, vsenarodnega pomena vrednot tega območja. Strokovno delo na zakonu je opravila skupina strokovnjakov različnih strok. Naj omenim imena, s katerimi sem bil najbolj v stiku, to so: dr. Matjaž Jeršič, geograf, profesor na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, Stane Peterlin, biolog iz republiškega zavoda za kulturno in naravno dediščino (starosta naše naravovarstvene stroke) in Ivan Žonta, gozdarski inženir iz Gozdarskega inštituta Slovenije.

Z razglasitvijo tako velikega zavarovanega območja, ki je bil celo največji narodni park v Jugoslaviji, je bil narejen izjemno velik korak naprej pri uresničevanju desetletja dolgih prizadevanj naravoslovcev za ustrezno varovanje našega najobsežnejšega visokogorja (Spomenica iz leta 1920). Le z manjšim časovnim zamikom za tem je bilo razglašeno še drugo veliko zavarovano območje – Spominski park Trebče (sedanji Kozjanski regijski park). Slovenija je tako, ob že obstoječih zavarovanih območjih ( Robanov kot, Martuljkova skupina, Rakov Škocjan, Triglavski narodni park na območju Doline triglavskih jezer idr.) dobila upoštevanja vredno obsežno parkovno omrežje. Seveda je bil novi park, ki je obsegal preko štiri odstotke slovenskega ozemlja, ne le daleč največji, temveč tudi najbolj pomemben, saj je imel status narodnega parka, to je najvišje mednarodne parkovne kategorije. Znotraj njegovih meja je bivalo več kot 2000 stalnih prebivalcev, navzoče so bile pomembne dejavnosti gospodarjenja z naravnimi viri (gozdarstvo, turizem, vodno gospodarstvo, kmetijstvo, lovstvo idr). Vse te okoliščine in še cela vrsta drugih, so odprla celo paleto vprašanj, dilem in izzivov, kako vse to povezati in učinkovito usklajevati v vidika varstvenega režima in temeljnih ciljev narodnega parka.

Izvršni svet Republike Slovenije je za  izvajanje upravljalskih nalog in skrb za celovito izvajanje zakona, pooblastil Zavod za gojitev divjadi Triglav, s sedežem na Bledu. To je bila takrat verjetno ena od boljših realnih možnosti, z ozirom na to, da je to bil že obstoječi pravni subjekt, ki je operativno že dolgo časa poprej pokrival veliko večino tega parkovnega območja. Njegova glavna dejavnost je bilo lovstvo kot gospodarska dejavnost, zato je imel organizirano mrežo gorskih koč, najboljše poznavalce razmer v prostoru in naravi ter utečeno ekipo lokalnih profesionalnih lovskih čuvajev. Seveda je bila naloga upravljanja narodnega parka nekaj povsem drugega, kakor je bila dotedanja dejavnost. S pooblastilom o upravljanju narodnega parka je bila tej organizaciji naložena zahtevna naloga, ki je terjala drugačno poslovanje, nove programske cilje ter seveda drugačne prioritetne naloge.   V tem oziru je bilo predvsem nujno najprej postaviti učinkovito  doktrine upravljanja parka, nekaj kar do tedaj pri nas še ni obstajalo. Logična posledica vsega tega je bila nova zaposlitvena struktura in časovno sinhrona preobrazba terenskega osebja v upravljalce narodnega parka. Po pravno-statusnih rešitvah, ki so bili najnujnejši in prvi korak za zagotovitev poslovanja in normalnega delovanja parkovnega zavoda (statusno preoblikovanje gospodarskega zavoda v javni upravljalski zavod in drugi podporne pravne rešitve), so prišle na vrsto bolj vsebinske naloge, vezane na upravljalske pristojnosti in naloge. Vse te pravno – organizacijske aktivnosti so se dogajale v letu 1982. 

Po konstitututivni seji sveta javnega zavoda, so bili oblikovani še drugi organi zavoda in normalno delovanje se je lahko začelo. Prvi direktor zavoda je postal Ivan Fabjan, ki je ustanovo vodil zelo modro in z velikim občutkom za varstvo narave. Po njegovi upokojitvi ga je nasledila Marija Zupačič Vičar, nekdanja ministrica za okolje in prostor ter podpredsednica republiške skupščine. Ta je s svojo neuničljivo energijo in izkušnjami v parkovno upravljanje prinesla nov zagon. Prvi predsednik sveta javnega zavoda je postal dr. Miha Potočnik, takratni predsednik Planinske zveze Slovenije. Sestava sveta je bila široka, od lokalnih predstavnikov, preko predstavnikov republiških organov, do nevladnih organizacij. Kakšne pomen je takrat imel javni zavod v takratni javnosti povedo že imena ljudi, ki so se menjavala na predsedniškem stolu. Ne bom jih podrobno opisoval, zato naj navedem le njihova vsem znana imena, od že omenjenega in legendarnega dr. Mihe Potočnika, preko dr. Matjaža Kmecla, dr. Janeza Drnovška, dr. Dušana Pluta, dr. Tomaža Banovca. Vsi navedeni so bili v takratnem času zelo prepoznavni ljudje iz ospredja slovenskega oziroma jugoslovanskega političnega in javnega življenja.

Parkovna zakonodaja je bila sprejeta brez širše javne razprave, zato je bilo treba najprej vzpostaviti ustrezen stik z javnostjo, predvsem lokalno in seveda tudi širšo. Ljudem smo morali pojasniti, kaj sploh je narodni park in zakaj ga imamo, kaj so njegovi cilji in naloge ter predvsem z vidika lokalnega prebivalstva – kakšne so omejitve in druge posledice parkovnega režima na njihovo dnevno življenje. Vzpostaviti je bilo treba osebne stike z lokalnimi prebivalci in jim na različne načine tolmačiti in razlagati njihov položaj v narodnem parku, torej vse kar ni bilo narejeno pred sprejemom zakona. V bistvu so ti sprejemali novo ustanovo z razumevanjem in pri njihovem vsakdanu zaradi tega tudi niso imeli težav. Meni so še vedno živo v spominu večeri z vaščani po raznih visokogorskih krajih na tolminskem delu parka, kamor sem hodil v družbi originalnega Jake Čopa, v takratnem času zelo znanega fotografa in gornika. Za ta namen je s svojim izbornim slikovnim gradivom pripravil zelo kvalitetno dia predstavitev lepot Triglavskega narodnega parka, jaz pa sem imel dolge pogovore z ljudmi o narodnem parku. Pri tem mi je pomagal Jaka s svojo neposredno in kleno gorenjščino, ki so jo skromni Tolminci kar vpijali. Na vse možne načine smo širili informacije in se tudi trudili, da s parkovnimi odločitvami nismo po nepotrebnem posegali v vsakdanje življenje običajnih ljudi. Predvsem smo se izogibali vsakršnemu birokratiziranju. S številnimi zelo vidnimi, ličnimi lesenimi tablami smo opozarjali nanj na vseh cestnih vhodih na meji  narodnega parka.  Izdali smo tudi prve informacijske publikacije, ki so bile za takratne razmere kvalitetne in zelo dobro sprejete. Nekaj let smo prirejali celo dobro obiskano in širše po Sloveniji odmevno javno prireditev Dan Triglavskega narodnega parka, ki se je letno selila iz ene do druge občine.

Z vedno bolj poglobljenim izvajanjem parkovne zakonodaje so seveda kasneje nastali tudi razni problemi, n.pr.  zaradi prepovedi gradnje vikend objektov in interesi, ki so bili s tem povezani. Zelo hitro smo bili soočeni tudi z vplivnimi nasprotniki, ki so s svojimi partikularnimi ekonomskimi interesi hudo pritiskali na naša stališča in temu posledično izpostavljali parkovno politiko kot škodljivega zaviralca gospodarskega in družbenega razvoja. Omenim naj, da smo imeli zelo veliko diskusij in usklajevanja z gozdno gospodarskima podjetjema, ki sta gospodarila z obsežnimi gospodarskim gozdnimi površinami v parku (na eni od vročih debat z  gozdarji si je Janez Bizjak - na parkovnih nalogah se mi je pridružil leto po mojem prihodu v zavod - prislužil nadimek »Zli duh narodnega parka«). Zelo veliko je bilo dela tudi z vodnogospodarskimi načrti in seveda prostorskim načrtovanjem občin in republike ter mnogimi drugimi sektorskimi politikami. Vedno bolj smo bili soočeni z  izzivom celovitega upravljanja vsega dogajanja v območju narodnega parka. Sredi 80 let je bil v tem oziru sprejet tudi prvi upravljalski načrt parka. Slonel je na načelih tedanjega t.i. sistema družbenega planiranja in ni bil obsežen, veljal je bolj kot prvi poizkus v tak dokument zajeti glavne politike upravljanja. Bil sektorsko usklajen, uradni dokument tedanjega časa, vendar je bil s svojo splošnostjo neuporaben za vsakdanjo prakso. Do naslednjega, veliko sodobnejšega je narodni park prišel šele 30 let kasneje.

 Zato, da bi lahko učinkovito obvladovali vse različne interese, ki so se pojavljali, smo znotraj upravljalske ekipe potrebovali tudi specialiste, področne strokovnjake, ki so s svojimi znanji lahko ustrezno zastopali cilje varovanja parkovne narave. Finančno smo bili vedno zelo omejeni in zato smo kadrovsko rastli počasi. Pri tem smo vedno težili, da v naše vrste pridejo dobri strokovnjaki, poznavalci lokalnih razmer, predani varstvu narave, ki so na svoje področje dela gledali skozi prizmo trajnostnega razvoja. Poudariti tudi velja, da smo pri novačenju potrebnih kadrov prioritetno izhajali iz načela, da morajo pri zaposlitvi imeti prednost strokovnjaki iz območja narodnega parka. V ta namen smo iz lokalnega okolja tudi štipendirali nekaj mladih ljudi, ki so kasneje postali vodilni nosilci posameznih parkovnih politik.

Tudi po statusnem preoblikovanju v javni zavod za upravljanje narodnega parka smo bili še naprej nosilci pooblastila za upravljanje gojitvenega lovišča. Pooblastilo za upravljanje z njim je namreč prešlo na novi zavod. Ta  gospodarska dejavnost se je izvajala skladno z obstoječo lovsko zakonodajo in na podlagi potrjenih lovsko – gospodarskih načrtov. Čeprav je bilo to svojevrstno nasprotje temeljnim nalogam, smo oboje uspeli sinhronizirati na ustrezen način, da lovska dejavnost ni nikoli ogrožala poslanstva narodnega parka. Kar nekaj časa je tudi predstavljala osnovno ekonomsko – finančno podlago za delovanje parkovne ustanove, marsikdaj tudi rešitev v stiski.  V nasprotju z ustanoviteljskimi dolžnostmi in ne nazadnje tudi načeli upravljanja je bilo  financiranje javnega zavoda precej nedorečeno. Spominjam se, kako je Ivan Fabjan, kot prvi direktor vztrajno hodil po republiških vladnih službah, kjer je imel  nekaj zelo vplivnih poznanstev, da je občasno »nažical«  dovolj sredstev za vedno bolj razvijajoči se zavod (»šel sem pucat kljuke«, je temu duhovito rekel). Politična odločitev poveriti upravljanje že obstoječi gospodarski organizaciji, z dobro utečeno lovsko pridobitno dejavnostjo, je bila za republiko kot ustanoviteljico, odlična rešitev in se ji s finančnimi obveznostmi do upravljalca ni mudilo resno ukvarjati. Velikokrat je ob zahtevah za večji delež državnega denarja priletel odgovor, naj si ga lepo zagotovimo z lastno dejavnostjo zagotovimo potrebna sredstva. Z nadaljnjim razvojem parkovnih dejavnosti in vedno večjim pomenom, ki ga je dobival v slovenski in jugoslovanski javnosti, so tudi politiki le začeli razumevati, da prihodek od lova na divjad v zaščitenem območju ne ustreza merilom za neodvisnost delovanja narodnega parka. Sredi osemdesetih let, po eni od sej pristojne komisije takratnega izvršnega sveta, vodil jo je njegov podpredsednik dr. Boris Ferlinc, kjer smo uspešno predstavili naše argumente za spremembo dotedanje politike do narodnega parka, smo dosegli odločitev za večji finančni iz republiškega proračuna. Že pod vodstvom nove direktorice Marije Zupančič Vičar smo začeli komercialni lov tudi omejevati. Med temi ukrepi velja omeniti tudi odločitev o popolni ustavitvi lova na ptice. Ta odločitev je leta 1993 posredno rezultirala v odločitvi vlade o sprejetju uredbe o prepovedi lova na pretežno večino ptičjih vrst po vsej državi, s čimer se je uresničil prvi resnično veliki korak za ohranjanje biotske raznovrstnosti v novi državi.

Seveda smo se ozirali tudi po drugih narodnih parkih v Jugoslaviji in drugod. Kako so organizirani, kako delujejo, kako rešujejo probleme in vprašanja, ki so bila identična našim. Tako smo imeli stike predvsem z nam podobnimi parki kot je n.pr. Narodni park Durmitor v Črni Gori ali NP Risnjak na Hrvaškem.  Naj omenim, da smo v drugi polovici osemdesetih let prejeli celo nagrado za najboljši narodni park v Jugoslaviji. Nagrado je vsako leto podeljevalo časopisno založniško podjetje Oslobodjenje iz Sarajeva, kjer je bila kasneje zelo prijazna slovesnost. To je bila ena zadnjih teh nagrad pred razpadam države in kasnejšim uničenjem Sarajeva (tudi impozantne stolpnice Oslobodjenja ter mestne hiše (Vijećnice), kjer je potekala slovesnost podelitve nagrade). Precej hitro smo vzpostavili prve mednarodne povezave in tekom let uspešno sodelovali tudi s številnimi narodnimi parki v tujini, če omenim le nekatere izmed njih: z nekaterimi britanskimi narodnimi parki (Brecon Beacons, Snowdonia NP), v Italiji (Gran Paradiso NP) v Nemčiji (Hoche Taunus NP, Berchtesgaden NP, Bayerischerwald NP, v Avstriji (Hohe Tauren NP). Že zgodaj smo se včlanili tudi v evropsko zvezo narodnih in naravnih parkov (EUROPARC), kjer smo zelo tvorno sodelovali pri njenih aktivnostih. Vse te povezave in drugi stiki s podobnimi ustanovami doma in po Evropi so nam pomagali graditi in utrjevati našo strokovno doktrino ter krepiti občutek, da se s svojim delom lahko mirno soočamo in primerjamo z podobnimi ustanovami okoli nas, kar nas je povratno potrjevalo, da delamo prav.

Jaz sem prišel v upravo tedanjega zavoda za gojitev divjadi Triglav v poletju 1982. To je bil maloštevilen kolektiv, vendar zelo koherenten in dobro ter zelo racionalno organiziran. Če se prav spominjam, sem postal njegov 20 član. Tam sem preživel enajst zelo delovnih in lepih, verjetno najlepših let moje delovne kariere, s super sodelavci.  Moja začetna, temu lahko rečem tudi pionirska, naloga je bila vzpostaviti pravne in organizacijske mehanizme za začetek izvajanja pred letom dni sprejetega zakona o narodnem parku. Kasneje sem bil vpet v vsebinsko zelo raznovrstne naloge. To je bil po svoje zelo zanimiv čas, poln novih izzivov in utiranja poti za uveljavljanje parkovne zakonodaje in pionirski začetek upravljanja narodnega parka. Reševanje začetnih problemov in težav, je bilo povezano z velikim delovnim zagonom, občutkom pripadnosti in entuziazmom. Naše delo smo vsi skupaj razumeli kot nekakšno poslanstvo. Mirno bi za prva leta delovanja javnega zavoda lahko rekel, da je bilo romantično obdobje parkovne zgodovine. Vsak korak je bil korak v neznano in novo, vsak najmanjši napredek nas je utrjeval v prepričanju, da delamo nekaj dobrega za vse, naravo in za družbo, ki jo potrebuje. Vse to je prinašalo zadovoljstvo, ki je kot gnojilo pog(n)ojevalo rast vedno novih idej in aktivnosti.

Kaj lahko rečem po vseh teh 40 letih zgodovine narodnega parka, še vedno edinega , ki ga premoremo? Naj zaključim še z nekaj mislimi o današnjem stanju na področju varstva narave in upravljanja parkov.

Današnji časi so zelo drugačni od takratnih. Neprimerljivo drugačni. V teh letih se je spremenilo zelo veliko stvari, tudi naše življenje. Veliko stvari je drugačnih tudi v naravi. Ustanovili smo si samostojno državo, uspeli smo postaviti nov sistem in zakonodajo na področju varstva narave, ustanovljena so bila še nova zavarovana območja, zavarovana območja so postala stalnica našega vsakdana. Pokrivajo še enkrat več površja Slovenije, kakor je tega bilo ob ustanovitvi samostojne države leta 1991. Zavedanje o pomenu narave in nujnosti njenega ohranjanja, je danes neprimerno bolj utrjeno in razširjeno. To je gotovo veliko javno zaledje, kar bi moralo omogočati lažje uresničevanje ciljev parkovnega upravljanja. Vendar se na politično institucionalni ravni odnos do varstva narave in zavarovanih območij, kot enemu njenih najpomembnejših instrumentov, ni spremenil na bolje. Verjetno se je položaj celo poslabšal. Že pred desetimi leti smo s posebno analizo pokazali, kako so vsi naravni parki v državi finančno in kadrovsko podhranjeni ( to velja tudi za celotno sfero varstva narave). Kot njihova ustanoviteljica jih država z mačehovskim pristopom, na račun krčenja rednega financiranja, sili v borbo za pridobivanje projektov, od katerih potem živijo iz rok v usta, iz enega do drugega projektnega obdobja. Na ta način so upravljalce odrezali od njihove temeljne naloge – upravljanja parkov za dobrobit narave in ljudi. Namesto tega se morajo zato ukvarjati z pripravo projektov in z njim konkurirati na razpisih, pa še to velikokrat z omejeni možnostmi, ker večinoma nimajo dovolj lastnih sredstev za njihovo zahtevano sofinanciranje. Moje vedenje in izkušnje  govorijo, da varstvo narave pač ni in nikoli ni bilo v interesu nobene vladajoče politike. Seveda s prstom kažem na raznobarvno politiko, le- ta ima škarje in platno v svojih rokah.

V Sloveniji, ki slovi po svoji naravni pestrosti imamo še veliko območij, ki bi morala biti zavarovana s parkovnim varstvom (nekatera od teh tudi s statusom narodnega parka), kar bi moralo biti v interesu vseh državljanov. Vendar se takih predlogov ozkogledni lokalni politiki otepajo, ker nočejo, da se jim še kdo meša v njihovo prostorsko politiko, državni politiki pa to po svoje ustreza in se zato temu izogibajo v velikem loku. Dogajajo se tudi nesprejemljivi pritiski na parkovne upravljalce, ne nazadnje tudi s političnimi imenovanji strokovno nekompetentnih direktorjev, pri čemer je najbolj izpostavljen ravno Triglavski narodni park. Seveda s prstom kažem na raznobarvno politiko, le- ta ima škarje in platno v svojih rokah. Varstvo narave ni v interesu političnih in kapitalskih lobijev, ohranja se jo le toliko, kolikor je to nujno zaradi vtisa na domačo in mednarodno javnost. 

Na globalni ravni so klimatske spremembe in njihove posledice postale naš vsakdan, znanstvene študijo nas opozarjajo na prihajajočo kataklizmo. Na razne načine, za enkrat še zelo neuspešno, se trudimo reševati naš planet, na katerega vedno bolj pritiskamo in ganeusmiljeno ožemamo. Pred kratkim so poročali, da so se izpusti ogljikovega dioksida zaradi posledic COVID omejitev, ki so v gospodarskem in našem življenju korenito spremenile in zožile marsikatere gospodarske in naše dnevne aktivnosti, na celotnem planetu v lanskem letu zmanjšali le za borih 5%.  Kako realne so potem naše ambicije doseči zelo visoko postavljene cilje o 50% znižanju do začetka naslednjega desetletja? Naglo povečevanje umiranja rastlinskih in živalskih vrst je enako velik problem, ki prizadeva vse nas,  vendar se ga v procesu dnevnega spreminjanja narave v zeleno kulturno puščavo niti ne zavedamo. Z nepremišljenim izkoriščanjem narave tvegamo, da jo bomo uničili in da bomo postali žrtev lastnega ravnanja, žrtve pa bodo tudi milijoni drugih vrst. Življenje naše civilizacije, sloneče na trošenju, povzroča bliskovito naraščanje toplogrednih plinov v ozračju. V zadnjih obdobjih je porast tako velik, da je verjetno že presežena točka nepovrata. Vendar nas to ne skrbi preveč. Bolj kot to je pomembna informacija o gospodarski rasti. Iz tega kaosa, v katerega območje smo globalno vstopili, se lahko rešimo le s hitro in korenito spremembo sistema, ki pogojuje naš način življenja. Kako, ne vem. Verjetno le z globalno revolucijo.

Javni zavod Triglavski narodni park je v tem dolgem obdobju napravil velik evolucijski razvoj. Sedanja ustanova je številčno veliko večja, s celo vrsto mladih, raznovrstnih strokovnjakov, predanih varovanju narave. Diči se z veliko upravno stavbo na vhodu na Bled, dobro je prepoznan v domači in širši tuji javnosti. Zakon izpred 40 let je že zdavnaj potonil v zgodovino, danes velja novi, sodobnejši zakon, oprt na temeljno naravovarstveno zakonodajo. Problemi pa so ostali, nekateri zelo stari. Prišli so tudi novi, povezani z današnjim načinom življenja in s tem tudi novi izzivi. V času, ko se borimo za preživetje na tem planetu, ko osvajamo Mars (da bi zbežali tja?) namesto, da bi se resno lotili reševanja domačih planetarnih problemov, ko nam »politics without policy« ne prinaša nobenih obetavnih rešitev, je pomembno vsako še tako majhno dejanje v smeri boljšega ohranjanja narave, kajti če kdaj, potem gotovo danes velja geslo – »naša prihodnost bo zelena ali pa je ne bo!« Zato je delovanje našega največjega, najstarejšega ter edinega narodnega parka bolj pomembno, kot kdajkoli poprej. Predvsem z zelo odprtim delovanjem in tvornim povezovanjem z ljudmi, kajti samo skupaj lahko rešimo težave in probleme, s katerimi se soočamo. Presežnemu razumevanju pomena in nujnosti ohranjanja narave ter volji množice mora končno slediti tudi politika s temu ustreznimi odločitvami, mar ne?

Prav na koncu čestitam vsem, ki se trudite za uresničevanje poslanstva narodnega parka, za častitljivo obletnico z najboljšimi željami za naprej. Svojim nekdanjim sodelavcem pa se zahvaljujem za njihovo tovarištvo in izjemno lepo obdobje, ki smo ga preživeli skupaj.

Fotografije: Arhiv JZTNP