Simona Šuc

Ustvarjalka z barvo, risbo, prostorom in besedo

Kadar me nagovori mineralni svet Alp z bližino, vidim Zemljo – bitje z barvnim svetom dolin in prostrano modrino gorskega sveta, ki ga deli z nebom. Bližina se zame začne prav tukaj z zavedanjem o sobitjih in odgovornostjo, da si to ‘besedo’ tudi zaslužim. Ta veličina zavedanja o sobivanju me je nagovorila leta 2012, globina zavedanja o sobivanju pa je prišla, ko se je rojevalo leto 2017.

Odgovorna za ta premik v meni, je Trenta – dolina, ki me zmeraj znova nagovarja s svojo pristnostjo. Odnos se počasi poglablja, kot Soča poglablja strugo in zarisuje prisotnost v trentarski pokrajini. Kal globine zavedanja mi je tistega leta prinesla pot do Kranjske planine in srečanje s trentarskim  Feliksom. Divji in hkrati spokojen občutek, ki ga je Feliks - kozorog med kozami kazal nam, ki smo se tistega dne srečali z njim. S predanostjo naravi, mi je odprl naravo z zaupanjem.

Zaupanje je prineslo globine, globine pa izobilje novih občutkov. Občutki, ki zvenijo v življenjskem ritmu in mi iz globin na površino prinešajo zavedanje o resničnosti, ki zame temelji na ustvarjalnem izobilju. Seme, ki se prebuja mi je že znano, vendar skozi mnoga leta pozabljeno v realnosti. Opuščanje navezanosti kali občutek resničnosti. Leto za tem je v Trenti nastala razstava ustvarjalno izobilje in možnost, da izrazim hvaležnost do kraja, ljudi, živali, rastlin.

Sobivam na prekrasnem planetu in premalokrat se zavem, da nisem sama, da obstaja mnogo raznolikih bitij, kar me lahko tolaži in zavija v varnost. Lahko pa me to enako dejstvo nezavedanja tudi odbija, saj smo kot bitja – mi – ljudje podvrženi ločevanju. Leto po razstavi sem v skicirki zapisala besede, ki se jih danes zavedam še bolj. Ustvarjalno izobilje priteka v slehernega človeka in z notranjim zrenjem se počasi odpovedujem občutku ločenosti.