Jaka Čop (26. 10. 1911, Jesenice – 5. 1. 2002, Jesenice)
Jaka Čop na fotografiji Franceta Steleta, oktobra 1989
Jaka Čop izhaja iz številčne planinske družine Čopov, med katerimi je zagotovo najbolj znan Jakov stric, alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Tudi Jakov oče Jakob je bil velik ljubitelj gora, gorski vodnik in dolgoletni gospodar koče na Golici. Mati Ivana je bila lastnica kavarne sredi Jesenic. To je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni izobrazbi natakar. Zaradi poškodbe kolena tega poklica ni mogel opravljati. Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju.
Domača kavarna je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev. Polni doživetij z gora so v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta, ki mu je posvetil vse svoje življenje. Posebej mu je bila pri srcu dolina Soče – Trenta, s katero se je prvič srečal v otroških letih v pravljici o Zlatorogu. Od takrat naprej ga želja doživljati divji svet med visokimi gorami ni več zapustila. Prepotoval in prehodil je vse Alpe in vso Evropo, podal se je celo v Ameriko, njegov stalni sopotnik na vseh poteh pa je bil fotografski aparat.
Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih, vzornik pa mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. Bil je član Turistovskega kluba Skala, ki na vrhunsko raven ni dvignil le slovenskega alpinizma, temveč tudi umetniško fotografijo. V fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala se je Jaka učil in kalil in kmalu so bili vidni prvi uspehi. Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in za svoje fotografije prejel številna odlikovanja in priznanja. Dosežke predvojne planinske fotografije je v svojih delih še nadgradil. Še posebej se je njegovo oko izurilo za črno-belo fotografijo. Bil je mojster za opazovanje svetlobe in senc, za sceno, ki mu jo je postavila narava. Ob upoštevanju zakonitosti kompozicijske gradnje posnetka, smislu za usklajevanje svetlobnih partij in določanju pravega izreza, iznajdljivosti in potrpežljivosti se je zanesel predvsem na lastno intuicijo in motive izbiral po navodilih srca. Vse skupaj se je zapisalo skozi oko kamere na fotografije, ki jih lahko občudujemo v knjigah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom, Viharniki, Kraljestvo Zlatoroga, Slovenski kozolec, Trenta in Soča. Z veščim sestavljanjem ozadja gorske pokrajine z ospredjem dolin in življenjem v njih je znal ustvariti hkrati romantično vzdušje in realistično pričevanje o času, ki je minil. Poleg estetske imajo njegove fotografije z beleženjem nekdanjega bogastva kulturne krajine in kmečkih opravil tudi veliko dokumentarno vrednost.
Jaka Čop (foto: France Stele, 1989)
Z mnogimi predavanji z diapozitivi je skrbel za popularizacijo planinske fotografije in gorskega sveta. Tako je skozi pravljico o Zlatorogu lepote njegovega kraljestva predstavil več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje fotografije je predstavil na več kot 60 samostojnih in še več skupinskih razstavah, objavljal pa jih je tudi v različnih domačih in tujih knjigah, časopisih in revijah. Bil je neprekosljiv ambasador naših Julijcev, v zadnjih letih življenja pa tudi z njimi povezanega Triglavskega narodnega parka.
Slovenski gorski in visokogorski svet je v njem našel svojega najboljšega, najbolj zvestega upodobljevalca, ki ga je v več desetletij trajajočem intenzivnem fotografskem ustvarjanju uspel posneti iz vseh zornih kotov.
Elizabeta Gradnik
