Fotografska razstava »Večna sprememba, ujeta v fotografski objektiv« ob 40. obletnici Triglavskega narodnega parka

Spremembe so stalnica v življenju. Spremljanje sprememb v naravni in kulturni krajini pa je ena od pomembnih nalog upravljanja zavarovanega območja Triglavskega narodnega parka. Poleg znanstvenih in raziskovalnih metod igra pri analiziranju sprememb v naravi in kulturni krajini fotografija veliko vlogo. Pri tem ni pomembna le dokumentarna fotografija, ampak je mogoče spremembe opazovati tudi prek ustvarjalne gorniške fotografije, ki je svoj prostor zaradi navdihujočih lepot in raznolikosti Julijskih Alp našla tudi na širšem območju Triglavskega narodnega parka.

Spremembe so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)

Vsak vedoželjen fotograf, ki se ukvarja z gorniško fotografijo, še posebej na območju Julijskih Alp in se pusti vsaj malo podučiti o zgodovini fotografskega ustvarjanja, se slej ko prej sreča in spozna s Čopovim fotografskim opusom. Ob tem nihče ne ostane ravnodušen. In čeprav gre tehnično za fotografske presežke, pa vseeno iz njih žari domačnost, bližina, duša območja, ki ga je Jaka Čop zajel na fotografijo. V sicer divji, včasih pusti, sivi svet gora Julijskih Alp prinašajo življenje, ljudi, naselja, planine, gozdove, reke. Torej vse tisto, kar daje posebnost in izjemno lepoto temu območju.

Čopov način fotografiranja ter njegovo osebnost so mi skozi leta približali sodelavci in prijatelji Joža Mihelič, Luka Markež in Borut Peršolja. Vsi trije odlični fotografi, ki na gorski svet, življenje v njem ter fotografsko ustvarjanje gledajo s podobnimi očmi, široko, povezovalno, z občutkom za estetiko. Vsi trije so Jaka osebno poznali, zato sem informacije dobil tako rekoč iz prve roke. In več informacij sem imel, več občudovanja in spoštovanja sem imel do Jakovih fotografij. Ob dobrem poznavanju današnje gorniške fotografije in številnih fotografov, s katerimi zadnja leta naš zavod tesno sodeluje pri ustvarjanju letnih koledarjev, lahko ugotovim, da je danes nemogoče najti fotografa, ki bi imel pokrita vsa geografska območja Julijskih Alp, vse ključne naravne in kulturne sestavine območja (gore, gozdove, reke, vasi, planine, jezera, živo naravo, ljudi, …) in v vseh letnih časih, kot jih ima Jaka Čop. Ob zavedanju, da je danes dostopnost Julijskih Alp bistveno lažja, da je fotografska tehnika in oprema skokovito napredovala, da je imel Jaka trdo koleno, … je njegova fotografska zapuščina res izjemna. Jaka je imel sicer eno bistveno prednost pred današnjimi fotografi. Motivov, v katerih se združuje urejena, obdelana, kmetijska krajina, polna krajinskih značilnosti, posebnosti in detajlov, z naravnim gorskim okoljem Julijskih Alp, je bilo v času njegovega ustvarjanja bistveno več kot danes.

Nekateri Čopovi posnetki iz arhiva so bili za namen razstave preveč uničeni (foto: Jaka Čop in Rožle Bregar)

Ideja o tovrstni razstavi ni nova, a zdelo se je, da je priložnost prava. Jaka Čop je namreč glavnino svojih črnobelih fotografij ustvaril ravno približno 40 do 60 let nazaj. S primerjavo fotografij se želi prikazati spremembe v naravni in kulturni krajini, spremembe pri razvoju fotografskega ustvarjanja, ob tem pa poudariti izjemnost Čopovih fotografij ter vseh sodelujočih fotografov.

Kot uredniku razstave se mi je prvotna idilična predstava o razstavi razblinila že ob izbiranju 40 Čopovih fotografij, kolikor jih je na voljo na razstavnem prostoru v Jakopičevem razstavišču. Kako izbrati fotografije, da bo zajeto celotno območje Triglavskega narodnega parka, da bodo prikazane vse pomembne značilnosti parka, ob tem pa bo moč videti spremembe v prostoru v približno pol stoletja? Kako nagovoriti kolege fotografe, da bodo pristopili k projektu? Ali pripraviti dokumentarno ali umetniško razstavo? Bo sploh možno danes fotografirati motive iz približno istih stojišč, kot jih je uporabil Jaka Čop? Na vsa vprašanja ni bilo mogoče takoj odgovoriti, odgovore sem dobival sproti.

Določene motive bi bilo mogoče zaradi zaraščenosti ponovno posneti le z uporabo drona, kar pa ni bil namen razstave (tovrsten primer iz Zadnje Trente; foto: Jaka Čop in Dan Briški)

Pri izboru fotografij je večji poudarek na motivih, na katerih je kulturna krajina, saj so spremembe v njej izrazitejše. Prvotni izbor je zajemal dvakrat več fotografij, kot jih je bilo potrebno za razstavo, kar se je izkazalo za ključno, saj vseh fotografij kasneje v Planinskem muzeju, ki hrani Čopovo zapuščino ni bilo mogoče najti ali pa je bila njihova kvaliteta preslaba za namen razstave. Zelo kmalu sem opustil tudi idejo, da bi bile sodobne fotografije posnete na popolnoma enak način, kot jih je naredil Jaka Čop. Zdelo se mi je namreč pomembno, da se fotografom prepusti svobodo umetniškega izražanja, saj vsak drugače vidi, dojema in zajema motive ter pri tem uporablja svoj način fotografskega izražanja. V izbor so zato prišle tudi številne fotografije, ki so bile posnete s strani fotografov že pred tem razstavnim projektom in so dokaz, da fotografi še danes uporabljajo iste motive, kot jih je Jaka.

Tudi posnetka zaledenelega Peričnika ni bilo mogoče najti v arhivu (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)

Jaka Čop je večino svojih črnobelih fotografij posnel na srednjeformatno kamero z uporabo standardnih in tele objektivov, medtem ko danes fotografi najpogosteje uporabljajo fotoaparate z manjšimi senzorji, med objektivi pa prevladuje uporaba širokokotnikov. Fotografije istih motivov so zato lahko zelo drugačne, a odražajo duh časa, fotografske tehnike in trenutnega pogleda na svet. Veliko motivov, zajetih na Čopovih fotografijah, danes ni mogoče posneti z istih stojišč. Največkrat je širše območje motiva popolnoma zaraščeno, pogosto nekdanjih objektov, ki so na Jakovi fotografiji, ni več ali pa so močno spremenjeni. Čeprav bi bilo z dokumentarnega stališča take posnetke zanimivo primerjati, pa jih za namen fotografske razstave ni mogoče postaviti ob bok Čopovim, saj nimajo skoraj nobene fotografske vrednosti.

Nekaterih fotografij za namen razstave ni mogoče uporabiti, ker nimajo nobene fotografske vrednosti, spremembe pa so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)

Zaraščenost okolice motivov je očitna (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)

Razstava prinaša nedvoumno sporočilo, območje Triglavskega narodnega parka je bilo in je še vedno izredno fotogenično. Kombinacija neokrnjenega gorskega okolja s tankočutno vpeto kulturno krajino, zaradi katere je v tem delu Slovenije nastal in obstal edini narodni park, je prostor in navdih za fotografsko ustvarjanje nekdanjih in novih generacij. Čeprav se kulturna krajina zaradi splošnih družbenih razmer vidno spreminja, pa je prav obstoj Triglavskega narodnega parka zagotovilo, da bo tudi v prihodnosti vpliv človeka na to območje uravnotežen, osrednje območje parka pa prepuščeno naravnim procesom in dolgoročni ohranitvi Zlatorogovega kraljestva.

Na fotografski razstavi s svojimi fotografijami poleg Jake Čopa sodelujejo:

Andy Aungthwin, Marjeta Albinini, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Boštjan Odar, Miro Podgoršek, Gregor Skoberne, Aleš Zdešar

Aleš Zdešar, urednik razstave