Vesna Stanič

Gorska kolesarka, strokovnjakinja za odnose z javnostmi, gonilna sila zavoda Trans Julius 

Foto: Ana Kovač

Iz Teherana v Pokljuško sotesko

Že na začetku naj povem, da to ni zgodba o prehojenih 4 tisoč kilometrih od Iranske prestolnice Teheran do meni najljubšega dela Triglavskega narodnega parka. Za 4-letno Vesno pa se je ta pot zdela še daljša.

Danes se pogosto zalotim, da razmišljam, kdo sem v prostoru Triglavskega narodnega parka. Domačinka? Pohodnica? Turistka? Gorska kolesarka? Ker z javnim zavodom štejeva skoraj enako število let, veliko spominov na njegovo ustanovitev nimam. Spomnim se meni ljubih terenskih vozil, ki jih takrat ni bilo toliko kot danes, z nalepko Triglavski narodni park. V tistih časih parka nismo poznali kot institucije, temveč kot prostor narave, v katerem veljajo posebna pravila, ki nam jih povedo starši, lovci, gozdarji, gorski reševalci … Že sum nespoštovanja vseh pravil se je kaznoval s hišnim priporom ali zaklenjenim kolesom za en teden.

Prvi spomin: tabla Triglavski narodni park

Spomnim se vožnje s sošolko Petro in njenimi starši čez Vršič leta 1995. Na vrhu je njen oče ustavil pri tabli Triglavski narodni park in nama že tradicionalno pokazal vse vrhove, doline, ki jih je sam neštetokrat prehodil. Vedno je od naju želel popolno pozornost, zato ni manjkalo vprašanj, da je preveril najino pozornost. Eno od njih je bilo: “Ali poznata kakšen nacionalni park?” Ker naju je v 5. razredu na poti na poletno šolo v Čezsočo zanimalo vse prej kot pa znanje iz šole, sva se le nasmihali. Vedeli sva, da bova brez pravilnih odgovorov še nekaj časa na tej poletni zasliševalnici znanja. Spomnim se poletnih počitnic v Črni Gori, kjer smo tradicionalno en teden preživeli pri sorodnikih v Nacionalnem parku Durmitor. Mogoče naju lahko rešim iz te zagate in rečem: “Ja, nacionalni park Durmitor”. Njen oče se nasmehne in reče: “Pa poznata še kakšnega bližje?” Zgodba se je končala s predavanjem o edinem slovenskem nacionalnem parku vso pot do Čezsoče.

Teheran, ujet med Gorjami in Bledom

Kraj mojega otroštva je le kakšno uro hoda od roba Triglavskega narodnega parka, kot ga poznamo danes. Teheran. Verjetno je bolj malo ljudi, ki bi naselje okoli 15 hiš poznalo pod tem imenom. Pravzaprav je nešteto zgodb od kod in kdaj izvira. Gre za del občine Bled, ki leži na gorjanski strani železnice, vendar še vedno pod občino Bled. Moja otroška banda nikoli ni marala (torej, kot članica tudi jaz), da nam rečejo Blejci, niti Gorjanci. Seveda to samo do trenutka, ko smo potrebovali prevoz od kopališča do doma ali pa brezplačen vstop na Grajsko plažo.

Težko verjamem, da bi lahko izbrala lepšo lokacijo za vse otroške dogodivščine. Ne glede na vreme smo s fanti iz soseščine dneve preživeli zunaj. Nekaj časa je bila popularna gradnja bunkerjev v bližnjem gozdu. Največkrat pa nas je zanimalo, kaj je za robom travnika, za katerim se je dvigal  gozd. Na robu je živel lovec Vinko. Legende, ki so nam jih pripovedovali starši, pravijo, da Vinko zapre v klet vse, ki hodijo sami v gozd. Dokaz za to je bil naš nemški ovčar Tak, ki ga kar nekajkrat ni bilo domov po več dni. Bojda je bil ujet v Vinkotovi kleti. Ker je bil pes, ni mogel poročati, ali so v kleti tudi otroci.

V Pokljuško sotesko so šli brez mene

Z vsakim letom odraščanja smo imeli več poguma za raziskovanje tega skrivnostnega gozda. Prvo srečanje z lovcem Vinkom je bilo, ko smo se igrali turiste in se sprehajali mimo njegove hiše, kot da smo izgubljeni Primorci. Vinko je na klopi pred hišo kadil pipo in fantje so seveda poslali mene v ogenj. Nekaj primorskih besed vem od pradedka. Sploh pri sedmih letih je izjemno težko prepoznati, da se otrok laže. Vinko mi pove, da skozi ta gozd so nekoč šli pohodniki v Pokljuško luknjo in da jih je pojedel medved. Meni se je zdelo smešno, fantom pa prav nič. Zato smo šli takoj domov.

Na poti domov srečamo kmeta, ki nas vpraša, od kod gremo. In spet se zlažemo, da gremo iz Pokljuške luknje. Ker očitno ne prepozna te ekipe “Lažnjivi kljukec”, nas pohvali, da smo res pridni pohodniki. Pove nam, da ima v bližini čredo ovac in če smo jih kaj opazili. Nekaj se muzamo, da morda pa res, ampak nikoli ne gremo blizu njegovega pašnika, ker ima velike pastirske pse.

Ni bilo treba veliko, da fante prepričam, da mi lahko najdemo “to luknjo”, ker če kmet pride do tja in nazaj s tem res počasnim traktorjem, lahko tudi mi v enem dopoldnevu, ko so starši v službi. Sosed od očeta gozdarja izve, da ta luknja res ni tako daleč, vendar je nevarna tudi za njih, kadar delajo tam. Da pa naj mu na pamet ne pade, da bi šel kdaj sam tja.

Otroštvo brez aplikacij in telefonov je pač za obisk danes tako dostopne točke v TNP večletni projekt. Vsake toliko pohodniška žilica zamre za nekaj mesecev ali leto. Spet pride čas, ko si zadamo cilj, da najdemo Pokljuško luknjo. Vendar jaz moram s kolesom, ker sem najmlajša in najpočasnejša. Vedno se nam kaj zalomi: od tega, da je eden od fantov v coklah, do tega, da moje kolo tako škripa in da lovec Vinko spet sedi pred hišo. Fante ta moja destinacija počasi mineva, poletje bi raje preživeli ob jezeru.

Naša ekipa dejansko nikoli ni prišla do Pokljuške luknje v celotni sestavi. Fantje so jo obiskali na enem od naravoslovnih dni in spet samo jaz nisem bila v Pokljuški luknji. Vse to me pripelje tako daleč, da jim zabrusim, da bom edina na svetu, ki nikoli ne bom videla Pokljuške luknje. V resnici sem samo tako ljubosumna, da si niso vsega zapomnili, kar jim je povedal vodič in mi niso hoteli že petič ponavljati vsega, kar so slišali. Skorajda doživljenjsko obupam nad Pokljuško luknjo.

Prvič v Pokljuški soteski: in kje je medved? 

V mladostniških letih so me bolj zanimali vrhovi - najvišji, najlepši, najbolj popularni. Med mojimi kupljenimi in izposojenimi knjigami ni manjkalo vodnikov po Julijskih Alpah in Triglavskem narodnem parku. Z avtobusom in vlakom naštudiram poti do Bohinja in primorskega konca. V srednji šoli imam to srečo, da je del razreda iz Bohinja in so dober izgovor, da grem lahko tja v hribe. Pokljuška luknja zato žal ni prišla niti v ožji izbor. Moje noge so bodisi zaradi družinske tradicije gobarjenja ali mladosti, preživete med vršaci, prehodile ogromno poti po Julijcih. Vendar je slavna Pokljuška soteska prišla pod noge šele pred dobrimi petimi leti in po nešteto otroških poizkusih. Kar “nenavadno”, ampak ves čas sprehoda sem imela v mislih, iz katere luknje bo zdaj pogledal medved. Kaj delajo otroški možgani!

 Fotografije: Vesna Stanič