ŽIVA DEU

Arhitektka, profesorica, publicistka. Stokovnjakinja za prenovo starih stavb. 

ZAKRIVLJENO PALICO V ROKI

za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živim le po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Simon Gregorčič

Ponarodela pesnitev kobariškega pesnika Simona Gregorčiča razkriva odkrušek življenjskega utripa v svetu visokih gora in ozkih dolin, v prostoru, v katerem je bila planinska paša, posledica zahtevnih naravnih danosti, izvorna in prastara kmetijska dejavnost. V dolinah naseljeni kmetje so zaradi pičle paše ob domačijah pašno dobo podaljšali tako, da so živino selili v kraje, kjer je bilo paše več. Na višje ležečih, gorskih pašnikih, ki so bili od domačij oddaljeni več ur hoje, so za živino skrbeli pastirji. Ker je paša v visokogorju trajala daljše obdobje, je bilo potrebno na območju paše, poleg ureditve pašnikov in napajališč, poskrbeti tudi za zaklone za živino in urediti bivališča za pastirje ter prostore za shranjevanje in predelavo mleka. Nastale so majhne, izvirno oblikovane pastirske naselbine, prečiščenega izraza, zrcalo dozorelih spoznanj v boju z materialom in zunanjimi nevšečnostmi, od razgibanega, pogosto kamnitega zemljišča, do zahtevnih, ostrih vremenskih razmer, ki tudi v letnem času niso prizanašale z nizkimi temperaturami in močnimi nalivi.

Planinska naselja, v pokrajino harmonično vpete in enovite celote stavb, različnih po namembnosti, brez vsega odvečnega, so me s svojo arhaično podobo sprva navdušile tako kot lepo, enkratno in drugačno prevzame vsakega popotnika, njihova vloga in pomen v kulturni tvornosti naroda, pa se mi je razkrila veliko kasneje in postopoma, s terenskim delom in posredovanimi vedenji, s katerimi sta me obogatila natančna in lucidna raziskovalca planin, arhitekta Vlasto Kopač in Miroslav Kajzelj.

S terenskim delom v času popotresne obnove in kasneje s spremljanjem študentskega dela, nadvse poučno je bilo vodenje delavnice, ki je bila izpeljana v sodelovanju Triglavskega narodnega parka in Fakultete za arhitekturo, se je branju odlik preprostostih, pretanjenih in likovno dovršeno oblikovanih stavb in razumevanju ustvarjalnih naporov graditeljev po enostavni in smotrni ureditvi prostorov za živino in človeka, pridružilo tudi spoznanje o usihanju izvornega pašništva in krepitvi želje po preoblikovanju planin ali posameznih stavb v počitniška bivališča. Želje so postale resničnost. Mnogi kmetje, ki so hitro sledili napredku in novim smernicam v sodobni živinorejski dejavnosti, so stavbe, ki jih za pašo na planinah niso več uporabljali, prodali narave željnim meščanom. Novi lastniki, večina njih, pa odličnosti in velikih kulturnih vrednosti izvirne in izjemne nepremične stavbne dediščine niso razpoznali, ali pa so jo zavestno spregledali in zakloni za živino in bivališča pastirjev so se odela v plašč sodobnosti. Objekti izdelani iz kamna in lesa, z vsemi uporabnimi in konstrukcijskimi arhaizmi vred, so dobili prizidke, nadzidke, spremenili so se nakloni strešin, nepravilno so se povečale fasadne odprtine in nekdaj kamnito ali leseno ogrodje stavb z značilnim leskom naravne patine se je utopilo v različnih barvah opleskov in premazov ter se dušilo v ovojih betona, umetnega kamna, plastike in drugih novih gradiv. Z opisanimi prenovami pastirskih stavb se je začela tlakovati pot v postopno brisanje, za ohranjanje in razvoj slovenske arhitekture pomembnega dela nepremične kulturne dediščine in visoko vredne kulturne krajine.

Piramida spoznanj o pomenu razvojnega ohranjanja podedovanih visokih kakovosti naravne in kulturne dediščine in pomena te dediščine za obstoj in nadaljnji razvoj narodove kulture, je pognala v nebo in na območju Triglavskega narodnega parka sta si uspešno podali roko politika in stroka in enotno stopili na pot preprečevanja začete devastacije. Naloga je, v času stopnjevanega razraščanja pohlepa, hitrega razvoja tehnik in tehnologij in povprečno kulturno slabo ozaveščenih prebivalcev, zahtevna in težka.

Ko se znajdemo v objemu starih stavb enega od manj razvpitih in turistično manj obljudenih pastirskih selišč nekje visoko nad Bohinjskim jezerom, si lahko le želimo, da bi bila ukrotitev toka degradacije, hitra in uspešna. S ciljem doseči slednje, sledovi naporov Triglavskega narodnega parka so v prostoru že vidni, in z zavedanjem, da bo razvojno ohranjanje pastirske dediščine mogoče le s kulturno izobraženimi lastniki, načrtovalci in izvajalci, je bil v letu 2020 izdan priročnik z naslovom »Tipologija bohinjskih planin ter usmeritve za vzdrževanje in obnovo planšarskih objektov«. Naj se v zapisno, kot avtorice tega dela, vtke še osebna želja, da se v njem zbrana strokovna znanja čimprej prenesejo med ljudi, v prasko, v prostor!