Do izhodiščne točke se lahko odpravite z javnim prevozom. Več o trajnostni mobilnosti v parku in širše.

Lahkoten sprehod  po Pokljuki okrog šotnega barja, ki je eden najjužnejših v Evropi. Na informacijski poti se lahko poučimo o rastlinstvu in živalstvu tega občutljivega habitatnega tipa. 

Prostrani smrekovi gozdovi nudijo zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, pohodnikom pa mir in čist zrak. Učna pot ob barju Goreljek je zanimiva predvsem za spoznavanje posebnosti in pomena šotnih barij, ki sodijo med območja najbolj dragocene narave v Evropi. Pot je namenjena vsem, ki slučajno zaidejo na Pokljuko, in vsem tistim, ki so redni obiskovalci, šolarjem, dijakom in turistom.

Šotna barja so območja stalno stoječe vode z nekaj decimetrov ali metrov debelo plastjo šote, ki jo preraščajo šotni mahovi. Proces nastanka barij se je začel po zadnji poledenitvi. Po umiku ledenika so za njim ostala majhna jezera. V tisočletjih so se polagoma zapolnila z različnimi organskimi ostanki vodnih rastlin, ki so se naseljevale v jezero. Vse bolj kisla voda je omogočala rast in razvoj le nekaterim rastlinam. Najbolj pogosti so bili šotni mahovi, ki še danes prevladujejo na površini barja. Šotni mahovi na vrhu stalno priraščajo, v spodnjem delu pa oglenijo. Površina se tako dviguje, zato ta barja imenujemo tudi visoka.

Sprehod okoli barja Goreljek

Visoko aktivno barje

Območja s stalno stoječo vodo z nekaj decimetrov ali metrov debelo plastjo šote, ki jo preraščajo živi šotni mahovi, imenujemo visoko ali šotno barje. Ohranjena in malo spremenjena aktivna visoka barja so zelo redka, zaradi njihove izredne občutljivosti so zavarovana tudi po evropski zakonodaji in vključena v omrežje Natura 2000.

Proces nastanka šotnega barja

Proces nastanka se je pričel po zadnji poledenitvi, kjer so po umiku nastala majhna jezera in so se nato v tisoč letih napolnila z organskimi ostanki vodnih rastlin. Barjanska kotanja je ločena od podzemnih dotokov z nepropustno plastjo in nima površinskih dotokov vode. Izmenjava mineralnih snovi poteka preko padavin, zračne vlage in z izparevanjem. Barja se zaradi stalnega preraščanja s šotnimi mahovi v osrednjem delu dvigujejo v hrib, kjer lahko na skici opazimo lečasto obliko.

Skrajni pogoji na barju

Na odprti in razgibani površini barja se izmenjujejo vlažne kotanjice in dvignjeni predeli. V poletnem času se temperatura na barju podnevi zelo dvigne, ponoči pa spusti. Tla so zaradi posebnih procesov kisla in revna s hranili. V takem okolju preživijo le najbolj prilagojene vrste.

Zapisi iz preteklosti

Zaraščanje ledeniškega jezera v barje je proces, ki traja več tisoč let. V tem času se na dno jezerske sklede nalagajo blato, pesek in ostanki rastlin. Najobstojnejši del rastlin je cvetni prah, ki nastaja v prašnikih, njegova oblika pa nam pove, kateri rastlinski vrsti pripada. V plasteh šote ne potekajo procesi razkrajanja, zato se cvetni prah tam ohrani zelo dolgo. Količina cvetnega prahu v posamezni plasti šote nam pove, katere rastline so v določenem obdobju prevladoval.

Visoka barja v Sloveniji

V Evropi so visoka barja značilna za severne države, kot so Velika Britanija, Irska in skandinavske države, v Sloveniji pa so razmeroma redka. Dobro ohranjena se nahajajo na Jelovici, Pokljuki, Pohorju in Olševi, v nižinah pa na Ljubljanskem barju in v gričevju ljubljanske okolice. Gre za majhne površine in po zadnjih raziskavah je v Sloveniji ostalo le še okoli 20 visokih barij v skupni površini 150 ha.

Ogroženost in varstvo barij

Človek lahko povzroči spremembe na barjih ali jih popolnoma uniči z izsuševanjem, izkoriščanjem šote, gospodarjenjem z gozdovi, pašo živine, gradnjo infrastrukture, rekreacijo in turizmom. Naravno pa se barja spreminjajo zaradi postopnega osuševanja in zaraščanja. Podnebne spremembe bodo ta proces v prihodnosti še pospešile.

Barja so zelo posebni, redki in ogroženi ekosistemi, zato so uvrščena na seznam evropsko pomembnih habitatnih tipov. Celotno območje barij na Pokljuki je vključeno v omrežje evropsko pomembnih varstvenih območij Natura 2000.

Živali na barju

Na barju stalno prebiva le nekaj vrst kačjih pastirjev, stenic, metuljev, vodnih hroščev, čmrljev, mravelj in komarjev. Gad, gozdna voluharica in rovka, živorodna kuščarica, belouška, sloka, kalin in sinice živijo med ruševjem. Ostale živalske vrste se tu pojavljajo občasno. Med večjimi sesalci so najbolj pogoste vrste srna, planinski zajec, lisica in kune.

Raj za dvoživke

V pomladnih mesecih iz okoliških gozdov na barje množično prihajajo dvoživke. Privabljajo jih lužice, kamor odlagajo mrest. Življenjski krog večine vrst poteka od vodne ličinke, ki diha s škrgami, do odrasle kopenske živali, ki diha s pljuči. Poleg pljuč vlogo dihala opravlja tudi koža, zato mora biti ves čas vlažna. Najbolj pogosti vrsti sta sekulja in navadna krastača.

Kačji pastirji

Najbolj opazne živali na šotnem barju so kačji pastirji. Za vse velike kačje pastirje je značilna izjemna aktivnost, posebno v vročih poletnih dneh. Krila imajo razprta, tudi kadar sedijo. Plen požrejo kar med letom. Nekatere vrste se tudi parijo v zraku. Kačji pastir večino življenja preživi v vodi kot ličinka, ki velja za velikega roparja.

Rastline na barju

Za šotno barje je značilna nizka stopnja biološke raznovrstnosti. To pomeni, da že malo vrst organizmov vzdržuje naravna kroženja snovi in s tem stabilno stanje ekosistema. Rastline so močno odvisne od neživih dejavnikov, predvsem vode, temperaturnih razlik in odsotnosti rudnin.

Nekatere rastline pridejo do rudnin z lovljenjem drobnih žuželk, druge živijo v sožitju z glivami. Kot zaščita proti prekomernemu izgubljanju vode se je pri nekaterih vrstah razvila usnjata povrhnjica ali bogato razvejan koreninski sistem. Na robu barja, kjer so tla bolj bogata s hranili, uspevajo tudi vrste, ki so značilne za druga mokrišča.

Mesojedke

Zaradi pomanjkanja rudnin so se pri nekaterih rastlinah razvili organi za lovljenje manjših živali. Najpogosteje so to preoblikovani listi. Na pokljuških barjih rastejo tri mesojede rastline: rosika, mešinka in mastnica.

Prilagoditev vresnic

Vresnice so pritlikavi grmički z bolj ali manj usnjatimi listi. V njihovih koreninah so glive, s katerimi živijo v sožitju. Pojav, ki mu rečemo mikoriza, rastlinam in glivam omogoča preživetje na tleh, ki so včasih suha in stalno revna z rudninskimi snovmi. Na visokem barju jih najdemo na dvignjenih in zato tudi bolj suhih mestih. Na pokljuških barjih raste sedem vrst vresnic: jesenska vresa, borovnica, brusnica, rožmarinka, gola in dlakava mahovnica ter barjanska kopišnica.

Šotni mahovi

Šotni mahovi so najpomembnejši gradnik šotnega barja. So posebna skupina mahov, ki je odlično prilagojena na ekstremne razmere. S kemijskimi reakcijami v celicah, s katerimi si rastlina pomaga pri preskrbi z rudninami, povzročajo močno zakisanost okolice.

Na pokljuških barjih živi več vrst šotnih mahov. Na šotnih hribčkih rastejo tisti, ki bolje prenašajo dolgotrajnejše izsušitve, spodaj pa rastejo bolj vodoljubni. Zaradi različne obarvanosti posameznih vrst je površje šotnega barja mozaično barvito.

Šotni mahovi so zaradi svoje zgradbe izredno občutljivi na mehanične vplive. Hoja povzroči erozijo in nastanek območja brez rastlin.

Mirna območja

Mirna območja so površine v Triglavskem narodnem parku, ki so ključnega pomena za ohranjanje rastlinskih in živalskih vrst. Na Pokljuki so mirna območja namenjena varstvu divjega petelina, ruševca in visokih barij. Barjanske površine so izredno občutljive, zato je obiskovanju in izobraževanju namenjeno le visoko barje Goreljek, na ostalih pa to ni dovoljeno. Na učni poti Barje Goreljek lahko spoznavate ta zanimiv in redek življenjski prostor. Prav tako pa se ob barju lahko sprehodite na učni poti Mrzli Studenec.