Miti in legende

Ajdovska deklica je živela je pod stenami Prisanka in vodila popotnike skozi snežne zamete preko Vršiča v Trento. Obiskovala je tudi mlade matere in prerokovala novorojenčkom njihovo usodo.

Neke noči je prerokovala spečemu otroku v Trenti, da bo postal lovec in bo ustrelil Zlatoroga ter z njegovimi rogovi prišel do bajnega bogastva. Ko so za to prerokbo slišale sestre ajdovske deklice, so jo preklele, ker je napovedala smrt Zlatorogu. Tako je okamnela, ko se je vrnila pod Prisojnik in še danes začudeno strmi z velikimi kamnitimi očmi v dolino Trente.

Včasih je vsaka gora imela svojega duha in svojega zmaja, ki sta se bojevala med sabo. Tako sta se dajala, da sta kar gore podirala. Še danes se po celemu Bohinju vidi, kako sta posipala skale in pesek pod sabo.

Že davno nazaj, v starih časih, je hotela ena gora za jezerom biti višja kot Triglav. Njen duh jo je napihoval, zmaj pa vzdigoval in pretegoval skale. Pa Bog ni tega dopustil. Ko je bila že skoraj ravno toliko visoka kot Triglav, je kar naenkrat s strašnim grmenjem počila in se sesula. Zato se danes imenuje Podrta gora.

V gorski jami nad Martuljkom je nekoč živel velikan Ledenec. Ustrahoval je vse okoli sebe, izdihoval ledeno sapo in vriskal od veselja, kadar je snežilo. Bal se je edino sonca in ognja.

Nekega dne si je zaželel imeti poleg svoje jame veliko goro. Poklical je vse njemu podložne velikane in jim ukazal zgraditi goro. Delo je bilo težko in velikani so se naveličali nositi kamenje, a Ledenec jih je še naprej grobo priganjal.

Ko je nekoč zaspal v svoji votlini, so mu nanosili dračja pred njo in ga zažgali. Ledenec se je v votlini od dima zadušil in se začel topiti. Še danes teče izpod Martuljkovih gora potok Martuljek.

V dolini Trente so nekoč živeli trije bogovi, bog Triglav, bog Jalovec in bog Mangart. Bili so dobri in so pogosto pomagali domačinom.

Nekega dne se je v dolino prikradel hudoben velikan z imenom Vodobruhec. Iz njegovih ust je bruhala voda in veliko vasi je bilo poplavljenih. Domačini so se pritožili pri bogu Jalovcu, vendar ga sam ni mogel ukrotiti. Na pomoč je poklical še druga dva.

Vsem trem je uspelo, da so Vodobruhca ujeli, zvezali, zaprli v votlino in mu odprli usta, da bo namakal dolino. Iz votline še danes bruha voda v obliki izvira reke Soče. Ko bo velikan odslužil svojo kazen, bo Soča presahnila.

Nekoč je Bog poslal na gorski travnik na Malem polju bister in lep potoček. Lepi potoček je bil vedno v središču dogajanja na travniku, zato se je prevzel. Postal je ošaben in bahav.

Stvarnik je sklenil, da se mora pokoriti za svojo ošabnost in da mora ob koncu travnika v zemljo, da se očisti.

Nesrečni potoček se ni in ni mogel posloviti od dišečega travnika. Šestdesetkrat je postal in se oziral nazaj v raj pod Triglavom, a končno je le moral izpolniti božji ukaz in se spustiti proti peklu. Šele v dolini se je očiščen spet smel prikazati v slapu Mostnice in v divji lepoti korit.

V starih časih je imel trentarski župnik svete mašne knjige, ki bi se jih rad polastil zlodej, da bi copral z njimi. Zlodej, ki je venomer stal na preži, je nekega dne izkoristil priložnost, izmaknil knjige in se zapodil v beg z naglico, ki je samo njemu lastna.

Ko je gospod župnik opazil, da manjkajo mašne knjige, je vzel žegnano vodo in stekel za zlodejem. Ko je ta videl, da ga župnik dohiteva, je v strahu izpustil knjige in se pri siloviti hitrosti grozovito udaril v skalo in naredila se je velika jama. Iz te jame je pritekel potok z imenom Mlinarica.

V planinskem raju nad Komno so nekoč bivale bele žene, dobrosrčna bitja. V gorah so pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog. Njegovi rogovi so bili ključ do neizmernega skritega zaklada.

Mladi lovec iz doline Trente je rasel v varstvu belih žena. Lepemu dekletu iz doline je nosil šopke gorskih cvetlic in si pridobil njeno ljubezen. Nekega dne pa je zasnubil dekle bogat beneški trgovec, ji poklonil zlat nakit in dejal, da bi ji njen lovec moral, če bi jo imel dovolj rad, prinesti Zlatorogov zaklad. Dekle se zdaj ni več zmenilo za ubogega lovca.

Obupan in užaljen se je še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga. Zjutraj ga je zagledal na visoki skali, streljal nanj, toda pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože.

Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku mu je povrnila veliko življenjsko moč. Zdirjal je proti lovcu in ta je prestrašen in oslepljen od sijaja zlatih rogov omahnil v prepad. Narasla Soča je njegovo truplo prinesla v dolino.

Zlatorog je v sveti jezi razdejal svoj gorski paradiž in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je ostal skrit v gorah pod Triglavom.

Pod Rdečim robom nad Dolino Tolminke je planina Sleme, kjer se pasejo krave iz Zatolmina. Tam so hlevi za živino in pastirski stan, kjer mlekarji delajo iz mleka sir in skuto. Nedaleč od planine je strm greben, ki mu pravijo Kopa.

Tam je enkrat prebivala divja baba, po imenu Štefenajka. Pastirji so se je zelo bali. Vsak pastir, ki je prvič prišel na planino, jo je mogel trikrat na ramenih nesti okoli stanu. Če tega ni zmogel, mu je dala osmrkan smrdljiv hlebček kruha, ki ga je mogel vpričo nje pojesti.

Pravijo, da se je Štefenajka zaradi hudobije spremenila v kamnit steber, podoben ženski. Ob potresu pa se je Štefenajka posula in ne straši več pastirjev.

Legenda pripoveduje o delavcih, ki so gradili most do večera, zjutraj pa je bilo vse podrto. Nato je nekdo rekel, naj most kar hudič sam dela. In hudič je začel delati most, v zameno pa zahteval prvo dušo, ki ga bo prečkala.

Eden od kmetov je imel psa in tako se mu je porodila ideja, da bo čez most vrgel telečjo kost, pes pa bo skočil za njo. Tako je hudič dobil pasjo dušo. Od jeze je zamahnil z repom in podrl ograjo. Most pa še danes stoji.

Gorjanski drvarji so nekoč sklenili, da ujamejo divjega moža, ki je živel na Pokljuki in marsikaj grdega počel ljudem. Zvabili so ga v staro drvarsko bajto, ga zvezali in vlekli v dolino.

Ko so ga vlekli skozi Gorje, jih je prosil, naj ga izpuste. Obljubil jim je, da jim bo povedal, čemu počiva na gorjanskem pokopališču toliko ljudi. Zrahljali so mu vezi in mu obljubili, da ga bodo izpustili. Divji mož jim je rekel: »Zaradi urokov«.

Drvarji so bili z odgovorom zelo zadovoljni in so ga takoj izpustili. Ko so se dobro zavedli, kaj jim je dejal, ga je hotel eden vprašati, kaj pomaga zoper uroke. A divji mož je medtem že izginil, ne da bi vedeli kam.

Tako so Gorjanci še naprej umirali za uroki.

Nekoč se je Kekčeva polsestra Jerica izgubila v gorah. Pod Škrlatico je našla kočo, v kateri je ležala bolna bleda gospa. Bila je vila Škrlatica, ki zboli vsakih sto let. Če ji takrat dobra duša ne prinese zdravila, lahko umre in velika nesreča bi doletela ljudi.

Tako je vila prosila deklico, da ji prinese zdravilo – rdeči mežikelj, ki je ravno tedaj cvetel na pobočjih gore. Jerici je uspelo izpolniti nalogo in bolnica je v trenutku ozdravela: spremenila se je v prečudovito gospo, oblečeno v škrlatna oblačila in z biserno krono na glavi. Jerici je vila Škrlatica podarila cvet rdečega mežiklja, pa še prečudovito rdečo obleko in zlato verižico.