Ekosistemi

Šotna barja

Med strnjenimi gozdovi Triglavskega narodnega parka, na območju Pokljuke, se skrivajo tudi posebni ekosistemi – šotna barja. To so območja stalno stoječe vode z nekaj decimetrov ali metrov debelo plastjo šote, ki jo preraščajo šotni mahovi.

Proces nastanka barij se je začel po zadnji poledenitvi. Po umiku ledenika so za njim ostala majhna jezera. V tisočletjih so se polagoma zapolnila z različnimi organskimi ostanki vodnih rastlin, ki so se naseljevale v jezero. Vse bolj kisla voda je omogočala rast in razvoj le nekaterim rastlinam.

Najbolj pogosti so bili šotni mahovi, ki še danes prevladujejo na površini barja. Šotni mahovi na vrhu stalno priraščajo, v spodnjem delu pa oglenijo. Površina se tako dviguje, zato ta barja imenujemo tudi visoka. Poleg kisle podlage je za barje značilno tudi pomanjkanje hranil in veliko temperaturno nihanje.

Rastline so se med evolucijskim razvojem na različne načine prilagodile takim razmeram. Nekatere pridejo do rudnin z mesojedostjo, druge živijo v sožitju z glivami. Vodo zadržujejo v založnih celicah, med tkivom ali v prilagojenih organih. Kot zaščita proti prekomernemu izgubljanju vode so se pri nekaterih vrstah razvili usnjati listi ali razvejan koreninski sistem.

Večina živalskih vrst, ki jih opazimo na barju, lahko živi tudi na drugih mokriščih, v bližnjih gozdovih ali travnikih. Stalno na barju prebiva le nekaj vrst kačjih pastirjev, stenic, metuljev, vodnih hroščev in ličink komarjev.

Šotna barja na Pokljuki so najbolj južno ležeča barja v Evropi. V nižinah so bila v preteklosti uničena zaradi osuševanja za pridobitev kmetijskih zemljišč ali pridobivanja šote za kurjavo. Prav zaradi izredne občutljivosti so zavarovana tudi po evropski zakonodaji in vključena v omrežje NATURA 2000.

Oglejte si učno pot šotno barje Goreljek.

Tekoče vode

Na dnu dolin prihajajo na dan močni kraški izviri. Kjer voda pade čez skalno stopnjo nastane slap. Izviri se nadaljujejo v potoke, ki se lahko zarezujejo globoko v površje. Nastanejo prepadne grape, soteske, vintgarji in korita. Vode v njih so hudourniškega značaja, saj ob nalivih hitro narastejo, ob suši pa celo presahnejo.

Temperatura vode v izvirih je celo leto konstantna in je enaka povprečni letni temperaturi najbližjega kraja. V alpskem svetu to pomeni zelo nizke temperature. Zaradi ostrih življenjskih razmer v njih živijo le drobne alge, mahovi, postranice in ličinke žuželk.

V zgornjem toku zaradi hitrosti vode ni veliko življenja, v spodnjem toku, kjer nastanejo zatišni tolmuni, pa najdemo celo vrsto organizmov. Ko se vode osvobodijo utesnjenega sveta, se razlijejo po širših dolinah. Največje reke v parku so Sava Bohinjka, Sava Dolinka in Soča. Bregove poraščajo jelše in vrbe, po prodiščih najdemo pionirske združbe, v vodi plavajo ribe. 

Človek s spreminjanjem vodotokov, raznimi odplakami in športnimi dejavnostmi močno ogroža ta krhek življenjski prostor.

Oglejte si parkovne poti: Pot Triglavske Bistrice, Soška pot, Tolminska korita.

Visokogorska jezera

Jezera so visoko v gorah več kot pol leta pokrita z ledom. Večina je majhnih, zato so to zelo občutljivi in ranljivi življenjski prostori. V njih živijo različne vrste alg, mikroskopski rakci in ličinke žuželk. Ribe v visokogorskih jezerih so tujek in porušijo naravno ravnotežje.

Prvo jezero, ki je bilo naseljeno z ribami je bilo Krnsko jezero, sledila so Jezero na Planini pri jezeru, Črno ter Dvojno jezero. Ribe so se najprej pojedla večje planktonske rakce. Ko je teh začelo primanjkovati so napadle manjše ter nevretenčarje na dnu, predvsem enodnevnice in mladoletnice. Naštete vrste so v preteklosti kontrolirale rast alg. Ko so jih ribe iztrebile, so se alge in vodne rastline nekontrolirano razmnožile in v nekaj letih se je kristalno čisto jezero spremenilo v sluzasto mlakužo.

Velik problem pa so tudi kopalci v jezeru. V vročih poletnih dneh se prenekateri planinec zaželi osvežitve v hladni vodi. Vedeti pa moramo, da se ob kopanju z naših teles v obliki potu sproščajo hranilne snovi, ki so glavni krivec slabšanja stanja jezer. Kopalec tako ob vsakem kopanju prispeva približno 1 miligram fosfatov, včasih pa zaidejo v jezero tudi produkti nekaterih drugih človekovih fizioloških procesov. Poleg tega pa se s telesa lahko spere kar precej krem in olj, ki nas varujejo pred soncem.

Vsa visokogorska jezera ležijo v prvem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, kjer kopanje zaradi omenjenih negativnih vplivov ni dovoljeno in se obravnava kot prekršek. Zato vas pozivamo, da ob želji po kopanju v visokogorskih jezerih pomislite tudi na to in na vse posledice, ki bi jih ob tem vašem dejanju doživel živi in neživi svet jezer z okolico. Za ohladitev pregretih teles raje poiščite primerna kopališča v dolini. S tem boste veliko pripomogli k ohranitvi vodnih biserov med gorami.

Visokogorski travniki

Visokogorski travniki so zelo barviti. Spomladi prvi zacvetijo alpski zvončki (Soldanella alpina), ki že med snežnimi kristalčki kukajo na dan. Zatem se začne cvetna predstava, na kateri se zvrsti lepo število zastopnikov alpske flore. Svišči (Gentiana sp.), ušivci (Pedicularis sp.), sončeca (Helinathemum sp.), planike (Leontopodium alpinum), murke (Nigritella sp.), klinčki (Dianthus sp.) in še mnogo drugih tvori neverjetno barvno paleto.

V vlažnem vremenu je na travnikih nad gozdno mejo pogost planinski močerad (Salamandra atra). Prehranjuje se s črvi in polži. Mladiči se razvijejo v samici. Na sončnih travnikih se spreletava naš največji metulj apolon (Parnassius apollo).

Številne, v zemljo izkopane luknje, so prebivališča svizcev (Marmota marmota). Iz Osrednjih Alp je bil na območje parka naseljen leta 1960. Je rastlinojedec, prav tako kot planinski zajec (Lepus timidus). Planinski zajec je rjav, pozimi pa se preobleče v snežno belo barvo. Tudi belka ali snežni jereb (Lagopus mutus) se pozimi obarva belo. Pod snegom si izkoplje rove, kjer preživi neugodne vremenske razmere.

Največja prebivalca visokogorja sta gams (Rupicapra rupicapra) in kozorog (Capra ibex). Gams je manjši in številčnejši. Kozoroga so po iztrebljenju v 17. stoletju v park ponovno naselili v letih od 1964 do 1975. Samca krasijo do meter dolgi in 6 do 14 kg težki rogovi.

Oglejte si spletno mesto Alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti.

Melišča

Melišče nastane s kopičenjem kamnitega drobirja, ki zaradi mehaničnega preperevanja kamnin in nestabilnega zemljišča pada s sten. Skalovje se neprestano kruši in ustvarja melišča. V enem dnevu v povprečju spremeni svoj položaj nekaj sto kilogramov ali celo do nekaj ton materiala.

Melišča so z vidika preživetja rastlin zelo zahtevna. Rastline so se prilagodile na različne načine. Dolg in razvejan koreninski sistem jim omogoča pritrjevanje na nestabilnem terenu. Na zasutje rastline reagirajo s podaljšanjem stebelnih pecljev, proti poškodbam pa imajo razvito debelejšo povrhnjico. Mnoge vrste se tudi zelo lahko ukoreninjajo.

Na meliščih najdemo združbo okroglolistnega mošnjaka (Thlaspi rotundifolium) z julijskim makom (Papaver ernestii-mayeri). Družbo jima delajo še alpska madronščica (Linaria alpina) in retijski mak (Papaver rhaeticum). Na meliščih se pogosto pasejo tudi gamsi in kozorogi.

Skalne stene

Najvišji grebeni se vzpnejo nad 2000 m visoko. S svojimi strmimi stenami in prepadi so težko dostopni. Oblika je odvisna od geološke zgradbe in zunanjih preoblikovalnih dejavnikov. Nekateri so ostri kot britev, na drugih se lahko najde tudi nekaj prostora za stezico. Na grebene in po njih so speljane zavarovane plezalne poti, ki si jih lahko lotijo le izkušeni gorniki.

Vreme se na teh višinah hitro spreminja. Močan veter in sneg nista nič nenavadnega tudi za poletne mesece. Zaradi zmrzovanja vode v razpokah je svet zelo krušljiv in nestabilen. Pogoji za življenje so težki, vendar so tudi tu našle svoj prostor drobna bitja.

Najvišje v gorah se pojavlja združba triglavske rože (Potentilla nitida). Bleščeči rožici delajo družbo še alpska bilnica (Festuca alpina), blazinasta črvinka (Minuartia cherlerioides), triglavska naboglasnica (Eritrichum nanum), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata) in švicarski oklep (Androsace helvetica). Za vse je značilna blazinasta razrast in izredno barvito cvetje.

V razpokah najdemo našo edino zvončnico, ki ima stisnjeno ustje cveta (Campanula zoysii). Imenuje se po botaniku Karlu Zoisu. Še višje, kjer so pogoji za življenje skrajno nemogoči, preživijo le alge in lišaji, ki poraščajo surovi skalni svet.

V skalnih špranjah gnezdijo planinske kavke (Pyrrhocorax graculus). Pogosto se spreletavajo okrog vrhov in spretno krmarijo v vetru. V strmem skalovju sta pogosta tudi planinski hudournik (Apus melba) in skalni plezaleček (Trichodroma muraria).

Z malo sreče lahko opazimo planinskega orla (Aquila chrysaetos). V parku gnezdi le nekaj parov. Plen planinskega orla včasih presega njegovo težo, zato navadno gnezdi v nižjih predelih, kot pa ležijo predeli kjer lovi. Tako lažje odnese plen do gnezda.