Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice evropske unije. Območja so določena na podlagi Direktive o habitatih in Direktive o pticah.
Poleg ohranjanja naravnih vrednot mednarodnega pomena je na območjih Nature 2000 omogočen tudi uravnotežen razvoj človekovih dejavnosti.
Triglavski narodni park je v celoti vključen v omrežje Natura 2000, ker je pomemben življenjski prostor za ptice, uvrščene na seznam Direktive o pticah. Območje se imenuje Julijci.
Po Direktivi o habitatih so na območju Triglavskega narodnega parka določena še tri Natura 2000 območja in sicer: Julijske Alpe, Pokljuška barja in Radovna (most v Sr. Radovni – jez HE Vintgar).
Koda območja: SI3000253
Območje Julijske Alpe obsega praktično celotno površino Triglavskega narodnega parka. Izvzeti sta le gozdni planoti Pokljuka in Mežakla, ter območje smučišča Vogel.
Jedro območja sestavljajo visokogorski grebeni z visokimi vrhovi in globoko zarezane ledeniške doline. Poleg alpskih dolin, gorskih grebenov in vrhov Julijskih Alp, so za območje izjemnega pomena tudi še visokogorska jezera, Bohinjsko jezero, slapovi, soteske, korita ter visokogorski kras.
Je območje z dobro razvitimi in odlično ohranjenimi visokogorskimi habitatnimi tipi, vključno z ruševjem, alpinskimi travišči na apnencu, skalnimi razpokami in melišči na apnencu, ter apnenčastimi podi.
Na območju živi velik del populacije Lorkovićevega rjavčka in Zoisove zvončice. Na območju uspeva tudi najpomembnejši delež samoniklih sestojev črnega bora v Sloveniji.
Koda območja: SI3000278
Območje leži v samem središču pokljuške planote. Obsega vitalna območja šotnih barij v Triglavskem narodnem parku. Na območju se nahaja eno od dveh večjih in najlepše razvitih visokih barij v Sloveniji (južna meja evropske razširjenosti).
Nadmorska višina sega od 1180 do Javorovega vrha z 1480 m. Najnižja in najvišja točka ležita na južnem robu območja.
Območje je razdeljeno na tri dele: vzhodnega, osrednjega in zahodnega. Vzhodni in zahodni del označuje visoka stopnja ohranjenosti narave s sonaravnim gozdom in najdragocenejšimi predeli šotnih barij. Pestrost gozdov je na vzhodnem delu bistveno manjša kot na zahodnem.
Osrednji del predstavlja planino Goreljek, kjer je zaradi stalne urbanizacije s počitniškimi hišami prišlo do večje degradacije prvotne naravne in kulturne dediščine. V tem predelu je manjše barje, ki je namenjeno izobraževanju.
Koda območja: SI3000133
Območje je omejeno na sam vodotok reke z nekaj obrežne vegetacije. Sega od mostu v Srednji Radovni do slapa Šum.
Reka Radovna je alpska reka, ki teče po dolinah Zgornje in Spodnje Radovne v Triglavskem narodnem parku. Talni izvir Radovne je Jutrova skala. Večina vode priteče podzemno iz potokov Kotarice in Krmarice. Reka ima več pritokov, največji med njimi so Zmrzlek, Ravnik, Lipnik, Smešnik, Budin, Ribščica in Rečica. V bližini izvira Lipnik se nahaja hidroelektrarna Radovna.
Radovna se do izliva v Savo Dolinko po 17 km dolgi poti spusti za približno 250 metrov. Najvišji vodostaj reke je spomladi, ko se topi sneg in jeseni, ko je več padavin.
Od Krnice do Zgornjega Grabna teče po apnenčastem skalovju, v spodnjem delu doline teče po travniku, potem pa skozi znamenito ozko alpsko sotesko Blejski vintgar med vzpetinama Hom in Boršt. Na koncu soteske se Radovna spušča v slap Šum.
V Radovni živijo predvsem salmonidne ribje vrste, najpogostejša je potočna postrv, redkejša šarenka, ki jo vlagajo zaradi športnega ribolova. Prav tako vlagajo tudi odraslo neavtohtono potočno zlatovščico, ki se tudi razmnožuje. Od drugih vrst živita v Radovni lipan in redkejši kapelj.
Koda območja: SI5000019
Meja območja poteka po mejah Triglavskega narodnega parka, z dvema skoraj neznatnima razširitvama na severnem robu Mežakle in nad dolino Save Bohinjke.
To je najpomembnejše slovensko območje za belko (nad polovica slovenske populacije), ruševca (nad polovica slovenske populacije) in kotorno (polovica slovenske populacije). Je najpomembnejše slovensko območje za planinskega orla (tretjina slovenske populacije), malega muharja (tretjina slovenske populacije) in koconogega čuka (petina slovenske populacije) ter drugo najpomembnejše območje za divjega petelina (15 % slovenske populacije).
Velik del območja je gozdarsko intenzivno izkoriščan, kar negativno vpliva na nekatere vrste ptic, ki potrebujejo za preživetje suha oziroma mrtva drevesa. Gozdarske dejavnosti vznemirjajo ptice v času gnezdenja.
Kotorno in druge vrste ptic, vezane na travišča, ogroža opuščanje visokogorske paše. Negativen vpliv na ptice ima verjetno tudi masovni turizem, ki se odvija na večjem delu parka. Na večje ujede vplivajo zlasti naj različnejše oblike zračnih športov.