Živalstvo

Samci imajo dolge, sabljasto ukrivljenje roge. Zaradi prepričanja, da imajo kozorogovi rogovi zdravilne lastnosti, so bili v 16. st. skoraj iztrebljeni. Preživeli so samo še na območju Gran Paradisa v Italiji in vsi današnji kozorogi v Alpah so potomci teh živali.

Na območju Triglavskega narodnega parka se je naseljevanje začelo leta 1964, najprej na območju Zadnjice v Trenti.

Naravna sovražnika odraslih živali sta volk in ris, mladiče pa napada tudi planinski orel. Veliko živali pogine tudi zaradi padcev prek sten, plazov in bolezni. Leta 1909, ko je plaz v Vratih odnesel Aljažev dom, so v treh severnih triglavskih dolinah plazovi pokončali okoli 400 gamsov.

Je prežvekovalska vrsta, ki se hrani predvsem s travo, zelišči, drevesnimi poganjki, skorjo, listjem in poljščinami. Živi v tropih. Samci se od samic razlikujejo po mogočnem rogovju. V času parjenja se glasno oglašajo in med seboj bojujejo za prevlado nad košutami.

Je rastlinojedec, ki večino budnega življenja preživi v nabiranju zaloge za zimo. Rove koplje z močnimi kremplji, vanje se zateče pred plenilci in neugodnimi vremenskimi razmerami. V zimskih brlogih, ki so globoki tudi do 5 m, prespi zimo. Med spanjem se mu zniža telesna temperatura, srčni utrip in dihanje se upočasnita. Preživi od tolšče, nabrane v poletnih mesecih. Zbudi se, ko se začne topiti sneg.

Od obilnosti plodov sta odvisni tudi njegova rodnost in uspešnost zimskega spanja, ki traja od oktobra do marca. Če primanjkuje hrane, prespi tudi poletje. V zadnjih desetletjih se v Srednji Evropi vse bolj zgodaj prebuja iz zimskega spanja, kar je povezano s spreminjanjem podnebja.

Večino leta preživi samotarsko. Brlog (lisičino) si izkoplje sama ali zasede jazbečeve rove. Svoje ozemlje označuje z vonjavnimi markacijami.

Pari se enkrat do dvakrat na leto, navadno pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 mladičev, ki se osamosvojijo po približno 4 mesecih. Lisjak pomaga pri vzreji. Življenjska doba lisic v naravi je povprečno od 3 do 4 leta.

Hrani se z gozdnimi plodovi, podzemnimi in zelenimi deli rastlin, glivami, glodavci in mrhovino. Ker je plenilec, je njegov plen lahko tudi živina. Rjavi medved potrebuje velik, dobro ohranjen življenjski prostor, na katerega ima človek čim manjši vpliv.

Ruševec živi v bližini gozdne meje, predvsem v pasu ruševja. Hrani se z borovnicami, brusnicami, brinovimi jagodami in manjšimi nevretenčarji v tleh. V času gnezditve in vzreje mladičev je izredno občutljiv za hladno in deževno vreme, ki lahko povzroči propad celotnih gnezd, in tako prizadene lokalno populacijo.

Posebnost divjega petelina je samčevo dvorjenje. Samci se spomladi zberejo na skupni jasi oziroma »rastišču«, se postavijo na izpostavljeno mesto, razširijo rep in pojejo značilni napev, sestavljen iz dveh delov, ki ju opisujemo kot »klepanje« in »brušenje«. Znano je, da se med »brušenjem« ne odziva na dogajanje v okolici, čeprav je drugače zelo plašen.

Samec se od samice v zimskem času razlikuje po temni progi, ki teče od kljuna prek obeh očes. Oba spola imata nad očmi rdečo kožno gubo – rožo.

Spomladi se samice prej prebarvajo kot samci. Ko samica sedi na jajcih, je varno prikrita, samec pa s še vedno vpadljivo belino odžene plenilce od gnezda. Gnezdi sredi junija. V plitvo jamico znese od 6 do 15 jajc, ki jih vali približno 24 dni. Hrani se s semeni, plodovi, poganjki, popki, listi, v poletnem času pa tudi z žuželkami in drugimi živalmi.

V nasprotju s preostalimi sovami je aktiven v zgodnjem večernem in jutranjem času, le v gnezditvenem obdobju tudi čez dan. Ponoči počiva, izjemoma je mogoče slišati njegovo oglašanje v svetlih nočeh z mesecem. Kadar je razburjen, utripa z repom.

Je ptica, ki ima najmanj več oblik glasovnega sporazumevanja. Tako se na poseben način oglaša, ko sporoča, da je v svojem domu, ali pa, da je čas za paritev, za beg ali da grozi nevarnost. Prehranjuje se z žuželkami, ki jih najde v odmrlih drevesnih deblih. Njena najbolj priljubljena hrana so mravlje.

Najbolj pogost je ob Savici, Radovni in Soči. Ogrožajo ga regulacija potokov in rek, vznemirjanje v času gnezdenja ter onesnaževanje površinskih voda.

Tu najdemo vrste, ki imajo veliko razširjenost, druge so endemiti jugovzhodnih Alp, poznamo pa tudi take, ki so bile doslej najdene samo na območju Triglavskega narodnega parka. Posebnost parka je, da leži na južnem robu vzhodnega dela Alp, zato so favnistični vplivi iz Alp najmočnejši, kar se pozna zlasti v srednjem visokogorskem območju, na južni in zahodni strani pa je čutiti vpliv Sredozemlja.

V kratkem pregledu ni mogoče obravnavati vsega živalstva, zato so tu omenjene samo tiste živali, ki jih srečujemo najpogosteje, in tiste, ki so glede na razširjenost, način življenja, endemnost ali kako drugače pomembne in zanimive. Še vedno pa je nekaj živalskih skupin, ki so slabo preiskane. Tu čaka raziskovalce še veliko dela.

Gnezdi v skalnih razpokah previsnih sten in spodmolov. Jeseni se seli v tropsko Afriko in Indijo, kjer prezimuje. Prehranjuje se večinoma z žuželkami, ki jih lovi v bliskovitem letu.

Gnezdo naredi na nedostopnih in skritih skalnih policah, v skalnih razpokah, včasih pa tudi na drevju. Samica znese 2 jajci, po 40 dneh se mladiči izvalijo. Odraste jih le četrtina.

Prehranjuje se z nevretenčarji vseh vrst, mrhovino, plodovi in semeni. Ob gorskih kočah in na vrhovih gora je odpadke hrane, pri planincih in smučarjih pa pogosto naprosi dobrote iz nahrbtnika.

Pozimi se iz višje ležečih gozdov pomakne v nižje ležeče. Jeseni skriva višek semen za zimsko zalogo. V Sloveniji se sklenjeno pojavlja od Julijskih Alp do Pohorja; je precej pogosta celoletna vrsta.

V gnezditvenem obdobju se zadržuje na senčnatih, bolj vlažnih prepadnih stenah, gnezdo pa si naredi v skalnatih vdolbinah ali na kupu kamenja. V toplejših predelih Alp gnezdi že konec aprila, večinoma pa od maja do junija. Zunaj gnezditvenega obdobja se zadržuje v skalovju na nižjih nadmorskih višinah.

Značilnosti soške postrvi sta velika glava in značilen marmorni vzorec na sivo-beli podlagi. Je ena izmed najbolj ogroženih vrst. Ogrožajo jo onesnaževanje voda, uničevanje naravnega okolja, predvsem pa križanje s potočno postrvjo, ki so jo prinesli v njeno okolje na začetku prejšnjega stoletja.

Večkrat odloži jajčeca tudi v skladiščen les v gozdu; ob njegovem hitrem odvozu in predelavi so jajčeca nato izgubljena. Za vse večji upad vrste je krivo tudi odstranjevanje starih in odmrlih bukev ter pogozdovanje s smreko.

Največ vrst živi v bližini izvirov in v potokih, redkeje pa se pojavljajo v stoječih vodah. Občutljive so za večjo onesnaženost vodotokov, zato so pokazatelji čistih voda.

Navadni gad se hrani z malimi sesalci, ptiči, kuščaricami in dvoživkami. Žrtev z ugrizom omrtviči in celo pogoltne.

Živi v mešanih gozdovih, nad gozdno mejo pa na traviščih in kamnitih pašnikih. Življenju na višjih nadmorskih legah in v suhem kraškem svetu se je zelo dobro prilagodil. Ker je popolnoma črne barve, se v hladnem gorskem svetu na soncu hitro ogreje.

Za razmnoževanje ne potrebuje vode tako kot druge dvoživke. Koti žive mladiče, ki so podobni odraslim osebkom in so sposobni živeti na kopnem. Ta pojav imenujemo živorodnost.

Samičke zrastejo do 12 cm, samci so nekoliko manjši. Trebuh ima enobarvno oranžno rdeče obarvan, po čemer se razlikuje od drugih pupkov. Pri planinskih pupkih se pogosto pojavlja nepopolna preobrazba, kar pomeni, da osebki spolno dozorijo, vendar ohranijo nekatere značilnosti ličinke, na primer škrge. Taki primerki so bili najdeni v Črnem jezeru in na Planini pri Jezeru.