Rudarstvo in železarstvo
Železarstvo je dokumentirano že v železni dobi in doseže vrh v rimski dobi ter srednjem veku.
Zaradi bogatih nahajališč zelo kakovostne železove rude so bile Julijske Alpe skoraj 3000 let strateško izjemno pomembno območje. Železarstvo je dokumentirano že v železni dobi (800 let pr. n. št.) in doseže vrh v rimski dobi ter srednjem veku.
Največje in najbolj znano železnodobno in antično železarsko središče je bil Bohinj. Železovo rudo so kopali na območju celotne Pokljuke, Gorjuš, Vogla, Studorskih planin, na Velem polju, na planini Klek, Lipanca, Zgornja Krma in na planoti Mežakla.
Sledovi antičnega in srednjeveškega rudarjenja v visokogorju so vidni še danes: nekatere planine imajo površje prekopano z značilnimi plitvimi rudnimi jamami, visoko nad gozdno mejo pa so še ohranjeni ostanki tlakovanih kamnitih poti, po katerih so tovorili nakopano rudo do talilnih peči v dolini.
Na srednjeveško rudarstvo in železarstvo v Trenti in nad njo spominjajo globoki rudarski rovi, izkopani v strminah gora Srednjica, Mojstrovka in Prisank.
Poleg železove rude so v Bohinju pod Rudnico kopali aluminijevo rudo boksit, ki je nastal iz preperine apnencev in glinavcev. Znana so še orudenja z manganovimi gomolji (Mangarsko sedlo, Dolina Triglavskih jezer, Bovški Gamsovec) in svinčevo, cinkovo, železovo in baritno orudenje v širši okolici Loga pod Mangartom.
Med nahajališči nekovinskih mineralnih surovin so bile ravno tako že v preteklosti izkoriščani sedimenti jezerske krede (Bohinj, Radovna, Mojstrana).