Dušan Škodič

Planinski publicist, član uredniškega odbora Planinskega vestnika

Čeprav mestni otrok, sem po zaslugi očeta in strica, ki sta bila v mladih letih alpinista, del osnovnošolskih počitnic poleti preživel v šotoru na območju današnjega Triglavskega narodnega parka. Kako točno je prišlo do tega ne vem, vsekakor pa je bilo po končanem prvem razredu, ko smo nekega dne napolnili avto z opremo za kampiranje in namesto v smeri množice, ki se je počasi pomikala proti morju, zavili na Gorenjsko. Morali smo preko Vršiča. Tedaj je iz Kranjske Gore v Trento peljala prašna makadamska cesta, le na oštevilčenih serpentinah so bile granitne kocke, ki so preprečevale erozijo. V Trenti smo na zadnji serpentini zavili v dolino Zadnjico in nadaljevali po cesti, ki je pri odcepu za Kriške pode že dolgo zaprta z zapornico. Proti zatrepu cesta, ki so jo med obema vojnama zgradili italijanski vojaki, postane strma in razrita, zato nobeno od slabotnih vozil ni zmoglo do konca brez pomoči rok, a bilo nas je dovolj in pririnili smo se do mesta, kjer pot preči potok. Levo nad nami smo občudovali kamnit most, ki se boči čez ožino Korit. Na drugi strani potoka je večja izravnava, kamor smo postavili šotore. Tam so nekoč stale vojaške barake, njihove posadke pa so skrbele, da sta nemoteno delovali žičnici, ki sta oskrbovali italijansko kočo na Doliču in vojašnico Za Planjo. Danes je izravnava zaraščena, prav tako je le še nekaj sledi o žičnicah, vojašnica je izginila, nova koča na Doliču pa je bila kasneje postavljena na drugi lokaciji.

Vse to se je dogajalo v zgodnjih sedemdesetih letih, v desetletju, preden je postal Triglavski park uzakonjen. Nikoli niso izginili spomini na poletne dni, ko smo otroci, ki se nas je iz treh družin skupaj nabralo za manjši trop, izkusili svobodo raziskovanja doline, hladnih tolmunov gorskega potoka, nabiranja gozdnih jagod in kričečega bežanja pred kačami. A vse to so bile le naše “prostočasne dejavnosti”. Zjutraj smo zgodaj vstajali in se s starši odpravili na ture. Večina nas je tedaj prvič stopila na Triglav.

Omenil sem še tretjo družino. Ta je prišla iz Nove Gorice, bili so prijetni in zabavni Primorci, za nas tudi malo posebni. Posebnost je bila v njihovem razporedu dnevnih aktivnosti, saj je bilo vse prilagojeno fantoma, prav tako osnovnošolcema. S seboj so Primorci pripeljali dva para smuči in pripadajočo opremo. Oče, ki je bil njun trener, je poskrbel za zakoličenje proge in bedel nad sinovoma, ki sta v avgustovski vročini slalomirala med lesenimi palicami, zapičenimi v snežišče pod vpadnico grape, kjer je začetek poti čez Komar. Omenjeno snežišče sedaj večinoma izgine že do sredine julija.

Da je imelo njihovo početje cilj, se je izkazalo dobrih deset let pozneje, ko sem bil pri vojakih, v Sarajevu pa je ravno potekala zimska olimpijada. Maljši od obeh fantov iz novogoriške družine, Jure Franko, je takrat osvojil našo prvo zimsko olimpijsko medaljo v veleslalomu. V neki vojašnici v južni Srbiji, me je takrat preveval velik ponos, hkrati pa tudi žalost. Nepozabnih otroških spominov na dni, ki smo jih z družino preživeli pod šotori in del katerih je bil nosilec zgodovinske medalje, pač nisem mogel deliti s sovojaki, ki so vzklikali, da “Jureka volijo više od bureka”.

V Trento sem se za dlje časa vrnil šele v letu pred slovensko osamosvojitvijo, ko smo s taborom PZS pomagali graditi Soško pot. Tedaj je bilo vse področje že dolgo del parka in počitnice kot smo si jih privoščili nekoč, niso bile več mogoče. V mojih mislih je bilo zaznati razočaranje, za katerega še nisem vedel, da je predvsem nostalgija za brezskrbnim otroštvom.

Danes gledam na to zelo drugače, saj se je vizija ljudi, ki so se odločili zavarovati območje in ga ohraniti za prihodnje rodove, izkazala pravilna. Če bi tedaj zamudili, degradacije zaradi kasnejšega pritiska turizma in posledic povezanih s spreminjanjem okolja, zagotovo ne bi več ustavili. Že leta bi živeli sprijaznjeni z dejstvom, da bi to lahko nekoč preprečili, vendar nismo.