Matej Lipovšek

Fotograf, velik poznavalec alpske flore, upokojeni kirurg

Ob štiridesetletnici TNP

Pred leti

Ob planinski poti v Dolini Sedmerih jezer sem čepel za fotoaparatom in čakal na primeren trenutek, da posnamem eno najlepših kukavičevk gorskega sveta, dišečo murko. Niso me motili ljudje, ki so v večjem ali  manjšem številu hodili v eno ali drugo smer, navzgor proti Prehodavcem ali navzdol do koče pri Sedmerih. Verjetno so me opazili, a le redki so me pozdravili. Pa vendar, radovednost mladega para je bila tolikšna, da me je spremljevalka vprašala: Pa kaj fotografirate to rožo, je morda kakšna posebna detelja? V sebi sem se namuznil, oddahnil in odvrnil: Res je nekaj posebnega, že barva mi je tako všeč, da jo želim ohraniti za spomin. Morda sta skomignila z rameni, češ, ta pa je malo čuden tič in sta šla dalje. Oddahnil pa sem se zato, ker sem fotografiral izjemno redko murko, ki ji botaniki pravijo Janezova murka (Nigritella archiducis-joannis). Slovensko poimenovanje te dražestne cvetlice mi ni bilo nikoli všeč, ker ni upoštevalo njene posebnosti med murkami v alpskem svetu. Pa tudi zaradi prvotnega imena po avstrijskem nadvojvodi Janezu, pomembnem možu, tudi za Slovence. Zasluži si primernejše slovensko ime, kot ga trenutno ima. Ne, ne, misli so mi uhajale še drugam, namreč na množico sprehajalcev, pohodnikov, hribovcev, v tem občutljivem okolju, ki trpi vsa zadnja desetletja zaradi klimatskih sprememb in preštevilnih obiskov ljudi. Hvala Bogu, da mnogo pohodnikov ne pozna podrobnosti gorskih čudes. Večina prihaja osvajat vrhove gora, uživat lepote gorskega sveta, čist zrak, sonce, na oglede bistrih potokov pa tudi na ogled alpske cvetane. Če bi bilo vedenje o murki, ki sem jo pravkar fotografiral, neko splošno znanje, bi te murke že zdavnaj ne bilo več. Potrgali bi jo. Tako, kot so to svoj čas počeli s planiko (Leontopodium alpinum), a se še  danes najdejo ljudje, ki si utrgajo simbol gora, ne da bi pomislili na posledice.

Kako gledamo na naravne lepote v naši domovini?

Majhna je naša domovina. In majhni, kakršni smo, bomo vedno ostali na prepihu večjih in močnejših, pa čeprav smo v skupni domovini sedemindvajsetih evropskih držav. V preteklosti smo na severu izgubili  deželo, ki je bila vsa slovenska, na zahodu pa velik pas dežele, ki so si ga z nepravično kupčijo prisvojilli zahodni sosedje. In tudi v evropski skupnosti ni zanesljive zaščite za majhne države, takšne kot smo mi. Upanje, da bomo postali trdni in neranljivi, je zraslo po osamosvojitvi naše domovine. A v tridesetletnem obdobju smo priča medsebojnemu prerekanju in hlastanju po oblasti. Toda vsakič, ko je bil ta ali oni oblastnik na položaju je vedel, da mora za dobro naroda skrbeti za zdravje ljudi in uspešno gospodarstvo. In v slednje je bilo vloženih veliko investicij. Tudi napačnih. Edino turizem je obljubljal dober prihodek na način, kot so ga naši ljudje, še posebej planinci, hribovci in gorniki vedno hvalili. Dopovedovali in vabili so pripovedujoč, koliko bogastva in lepote ima naša domovina. Toda ta lepota ni razsežna, je v primerjavi s  sosednjimi gorskimi deželami majhna in z obiski prekmalu napolnjena, kakor se to vidi dandanes. Toda začelo se je, in zdaj traja, ne da bi tisti, ki so poklicani, vabili s premislekom. Razvojna pot pa gre prestrmo kvišku in še raste, kakor da bi imeli tako širna gorska področja kakor sosedje. To ni bilo in tudi ne bo dobro, če ljudje, obiskovalci gora in tisti, ki odločajo o turistični ponudbi, niso prav poučeni. Morda o tem tudi ne želijo slišati, ker so zaneseni s propagandnim znakom "I love Slovenija". Narava hrani občutljivo dediščino vseh vrst in kaj se z njo dogaja, lahko zelo jasno spremljamo v zadnjih 50 letih. Nihče “od zunaj“ nam ne bo pomagal. To moramo storiti sami. Zaščiti moramo našo domovino, vendar ne tako, da se spremo med seboj ali da ustavimo tujce, ki želijo spoznati naše lepote in vrednote. Kaj storiti? To je verjetno eden največjih izzivov današnjega časa, saj si moramo najprej sami razčistiti pojme kaj je resnično varovanje narave, kakšne so primarne naloge, da zmanjšamo vpliv katastrofalnih posledic klimatskih sprememb in, kako moramo zavarovati našo deželo pred izgubljanjem naravnih vrednot v gorskem svetu. Izziv za vse in predvsem za oblast, ki bi morala upoštevati skrbnike našega Triglavskega narodnega parka.

Fotografija: arhiv Mateja Lipovška