Špela Borko

Jamarka iz društva za raziskovanje jam Ljubljana

PODZEMLJE – SKRITO BOGASTVO GORA

Špela v jami;  Foto: Matija Zupan

Vstanem v mrzlo sobotno jutro. Par postankov in že je avto poln do stropa. Sprehodimo se čez seznam opreme in ugibamo, ali smo kaj pozabili: vrvi, vponke, vrtalka, kladivo, prva pomoč, osebna oprema. Na izhodišču mukoma oprtamo težke nahrbtnike, prevelike za namene običajnih obiskovalcev gora. Sopihajoč hitimo cilju naproti, na videz brezbrižno do lepot okolice. A pot imamo vtisnjeno v srce, prehodili smo jo že neštetokrat. Po dolgih urah hoje zavijemo s poti. »Zaplavamo« skozi gost sestoj rušja in ko nas dodobra razmršene izpljune na plano, smo dosegli cilj, ki je hkrati šele začetek. Pred nami se odpira temno žrelo, v katerega se sramežljivo spušča neopazna vrv. Prispeli smo do vhoda v jamo.

Že od mojih prvih korakov po podzemlju me najbolj privlačijo visokogorske jame. So divje in grobe, brez običajnega sigastega okrasja. Globoka brezna nas opominjajo na človeško majhnost, minljivost. Divje in muhaste podzemne vode zahtevajo razmislek in preudarnost. Jame v gorah so tudi najmanj raziskane. Kljub več dolgi tradiciji jamarstva v Sloveniji nudijo neskončne možnosti odkrivanja neznanega sveta. Za to ne rabimo iti na drug konec planeta, saj skrit v temi leži tik pod našim pragom. V Društvu za raziskovanje jam Ljubljana vsak prosti trenutek izkoristimo za odkrivanje deviških rovov, po katerih še ni stopala človeška noga. Nova odkritja sproti dokumentiramo. Jame izmerimo, narišemo načrt ter napišemo zapisnik, v katerem opišemo lego jame, merske podatke in značilnosti. Dokumentacijo o jamah zbira Inštitut za raziskovanje krasa. Vnese jo v Kataster jam Slovenije, kjer vsaka jama dobi unikatno katastrsko številko.

Prostorni rovi v jami Grvn, 300 metrov pod površjem, Bohinjsko-Tolminske gore. Jama je bila odkrita šele leta 2019. Foto: Uroš Kunaver

Julijske Alpe so zgrajene pretežno iz apnenca in dolomita, sedimentnih kamnin, ki sta ključni za nastanek kraških pojavov. Voda, ki pade na površje naših gora kaj hitro ponikne v notranjost. Na svoji poti raztaplja apnenec in tvori značilne površinske in podzemeljske kraške oblike: škraplje, žlebiče, brezna in rove, po katerih potuje vse do izvirov v dolini. Visokogorski kras je za jamarje zanimiv tudi zaradi globinskega potenciala, to je višinske razlike med vhodom in najglobljo točko v jami. Debele plasti apnenca so omogočile nastanek globokih brezen, ki pogosto vodijo več kot kilometer pod površje. Manj pogosti so dolgi vodoravni spleti, značilni za druge dele Alp, kjer jame dosežejo tudi 100 kilometrov dolžine. A najdaljša slovenska jama na Migovcu in nedavna odkritja na Bohinjski strani grebena okoli Planine Poljana nakazujejo, da se morebiti tudi pri nas skriva podobna velikanka.

Visokogorsko jamarstvo so tudi čudoviti razgledi. Pred vhodom v jamo Rajža, odkrito leta 2020. Foto: Matic Di Batista

Leto 2021 je za Triglavski narodni park prineslo še en mejnik. V katastru jam bo namreč prvič vpisanih več kot tisoč jam, katerih vhod leži znotraj parka. Tu najdemo tako najdaljšo slovensko jamo (Sistem Migovec, dolg preko 43 kilometrov) kot tudi najglobljo (Čehi II, globoki 1505 metrov). Skupna dolžina vseh izmerjenih podzemnih rovov v parku znaša okoli 200 kilometrov, kar je približno 18 % vseh raziskanih rovov v Sloveniji. Triglavski narodni park torej predstavlja pomemben del kraških danosti Slovenije. Ne le samo zaradi jam – v njih živijo redke ali celo endemne vrste troglobiontov, na podzemlje vezanih živalskih vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu.

Četudi očem skrito, je podzemlje še kako občutljivo na človekovo dejavnost na površju. Vode s površja v notranjost prinesejo vse, kar jim prekriža pot: strupene kemikalije, odplake in tudi vse, kar za seboj pustimo obiskovalci naravnih lepot. Hkrati je podzemna voda večinski vir pitne vode v Sloveniji, prav vsi Slovenci smo odvisni od nje. Ne le mi, tudi vse ostale podzemne in površinske vrste, s katerimi si delimo okolje. S tem zavedanjem moramo za podzemlje ustrezno skrbeti. Dandanes imamo dovolj znanja in na voljo so nam raznolike tehnološke rešitve, da lahko s preprostimi koraki pripomoremo k ohranjanju te izjemne naravne danosti. Ko sprejmemo, da je cena ohranjanja podzemlja majhna napram neizmerni izgubi v primeru uničenja, postane odločitev precej enostavna.