Špela Ledinek Lozej

Etnologinja, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje

Fotografija: Saša Roškar

Moj prvi stik s Triglavskim narodnim parkom onkraj družinskega in kasneje samostojnega planinarjenja in plezanja sega v leto 1998, ko sem se na začetku poletja odpravila v planino Krstenica na Bohinjskem. Že od najzgodnejših otroških spominov, pribeleženih na fotografijah z Velike planine, sem želela v planini preživeti pašno sezono. In v času študija na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo je želja postala združljiva s pripravo diplomske naloge. Prvi strokovni stik s parkom je bil torej povezan z iniciacijo v terensko delo, in to ne terensko delo, kot smo ga mestoma raziskovalci primorani rokohitrsko izvesti z nekaj opravljenimi intervjuji, ampak “pravi” teren, ki je obsegal bivanje v planini, opazovanje z udeležbo, fotografsko in dnevniško dokumentiranje ter intervjuvanje sogovorcev od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Prigon živine v planino sem sicer zaradi drugih študijskih obveznosti izpustila (in nadoknadila v sledečih letih), sem pa s krsteniško ekipo vztrajala do izteka pašne sezone in v soboto po malem šmarnu v dežju do Češnjice prignala nekaj juncev.

Prenos mleka iz hleva v sirarno, 1998

Majerci Cilki Mlakar, ki je na Krstenici preživela štirideset poletij med 1976 in 2016, ter njenim pomočnikom in lastnikom živine sem hvaležna za dopustitev sobivanja in posledično omogočitev vpogleda in razumevanja njihovih stvarnosti. Še več, ko sem po nekaj tednih postavila fotografski aparat in terenski dnevnik v kot zaradi sodelovanja pri molži, odgonu ali nošenju kibel, sem vedela, da sem, vsaj v tistem trenutku, nepogrešljiv del planinske ekipe.

Cilka Mlakar pri odcejanju skute, 1998

Domnevam, da mi je na terenski izkušnji in pregledu dotedanje strokovne literature temelječa raziskava o življenju in delu v planini Krstenica simbolno in stvarno odprla vrata Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kjer je preučevanje planin in planinskega stavbarstva utiril in utrdil dr. Tone Cevc, in kjer sem se leta 2000 zaposlila kot mlada raziskovalka. Raziskovalne naloge in življenjska pot so me v nadaljevanju vodili na Goriško, a sem sleherno pašno sezono iz vedoželjnosti skušala obiskati in, če se je le dalo, dokumentirati vsaj eno delujočo planino. In na podlagi tega sem v nadaljevanju sodelovala pri različnih (projektnih) nalogah, povezanih s preučevanjem planin, prehrane in dediščine v parku.

Prenos mleka iz hleva v sirarno, 2021

Letošnjo pašno sezono sem se za štiri dni vrnila na Krstenico. V primerjavi z življenjem in delom pred dobrima dvema desetletjema se je marsikaj spremenilo. Sirarna je prekrita s svežimi skodlami, (pre)glasen agregat so nadomestile sončne celice, nekateri stanovi in hlevi so sveže obnovljeni, drugi nezadržno propadajo, v sirarni je na večer postavljen premični tuš, namesto Cilke s češnjansko mladežjo skrbijo za sirjenje in živino najeti sirar in pastirja. Nekaj pa se ni spremenilo. To je ciklični delovni vsakdan, zapolnjen z jutranjo in večerno molžo, odgonom na pašo, jutranjim posnemanjem in sirjenjem mleka, izdelovanjem skute in masla, popoldansko pripravo drv, čiščenjem hlevov ter pogovori z mimobežnimi pohodniki. Ker so dnevi naporni, postanejo veke težke kmalu po večerji. V krsteniški sen te spremlja zvončkljanje in taisto zvončkljanje te zjutraj sprejme v nov dan. In te – kljub ritmično žuljavemu vsakdanu in dnevnemu reševanju zagat – navda z mirom in edinstvenostjo (krsteniškega) stvarstva.

Mitja Proje pri odcejanju skute, 2021

 Fotografije: osebni arhiv Špele Ledinek Lozej