Matej Mejovšek
Alpinist, smučar, oblikovalec v Smokva studiju, kreator izkustev v podjetju Lajf
Včasih je smiselno, da si življenje začinimo in gremo v pogledat v svet, da prepoznamo kam sodimo. Prepotoval sem veliko zanimivih krajev; se aktivno udejstvoval na odpravah; se sam prebijal preko širnih step; se potikal po pravi divjini. Doživel sem številne narodne parke na štirih celinah sveta. Nenehno sem se gnal naokoli in v nekem trenutku prepoznal, da imam vse kar potrebujem in me navdušuje pravzaprav doma: dobesedno pred durmi.
Triglavski narodni park je zame področje iskanja tišine. Pomeni mi tisti prvinski človeški navdih po naravnem okolju. Trenutki, ko preprosto zadihaš svežino, začutiš življenje in se zliješ z naravo. To je celovito področje, kjer najdeš vse dobro, kar zmanjka v napetem vsakdanu. V dobi razpršene pozornosti si morda premalo časa vzamemo za obiskovanje narave, ki ima številne zdravilne učinke. Park človeku ponuja pogoje za premagovane večino bolezni sodobnega človeka. Tukaj je moč poslušati gibanje dreves; občutiti zbadanja iglic na podplatih; okusiti bolečino hladne vode; se krepko oprijemati grobe skale; se spopadati z močjo vetra; čepeti premražen v zavetju skalnega balvana; vonjati preplet vonjav pomladnega rastja …
Triglavski park obiskujem največkrat sam, s prijatelji in v zadnjem obdobju z družino. Zame je zima v parku enako pestra, kot je poletje. Najlepši stik s parkom najdem na začetku pomladi, ko opazujem prebujanje narave. Še posebej čarobna je jesen, ko se življenje preprosto umiri in je v zraku moč začutiti vonj po zimi. V tem čudovitem okolju sem nenenhno prisoten z iskanjem trenutkov, ki me gradijo, kot osebnost in človeka. Rad se povzpnem preko severne triglavske stene; uživam v smučanju s pokončnih vrhov Julijskih Alp; prebudi me potop v kristalno čiste tolmune; polni me raziskovanje v družbi mojih otrok; navdihuje me avanturistično kolesarjenje po odmaknjenih makadamskih cestah. A zavedam se, da je vse to predvsem hipno, ki sicer človeku ostane kot posebno izkustvo. Pravo razumevanje parka pa so trenutki spokojnosti, ko se preprosto zaveš, da si le košček v mozaiku veličine. Najlepše je takrat, ko prepoznaš majhnost, se znaš ustaviti, prisluhniti in začutiti. Osebno sem potreboval dolgo obdobje dozorevanja in opazovanja parka, da lahko danes prepoznam bogastvo, ki to okolje ponuja.
Živeti udobno življenje se marsikomu zdi samoumevno. Prav tako je dojemanje Triglavskega parka kot samoumevno dobrino vse tisto, kar park ne sme biti. Naše edino in edinstveno zaščiteno območje je potrebno negovati, premišljeno razvijati in park prepustiti v najbolj naravno zdravem stanju za naslednje rodove. Naj živi naš Triglavski!