Digitalna knjižnica

Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.

Diplomsko delo predstavi krajinsko planiranje kot metodo za načrtovanje in upravljanje širših zavarovanih območij na primeru Triglavskega narodnega parka (TNP). TNP je izredno pomembno območje naravne in kulturne dediščine, saj gre za največje in najstarejše zavarovano območje pri nas, ki je hkrati tudi pomemben del slovenske identitete. Naloga obravnava območje občutljivo za vplive razvoja, kjer prihaja do konfliktov med interesi različnih deležnikov. Za uspešno načrtovano in upravljano zavarovano območje je usklajena raba prostora ključnega pomena, krajinsko planiranje s svojimi metodami pa lahko učinkovito pripomore k dosegu le-tega. V praktičnem delu naloge je prikazana metoda za odločanje o posegih v prostor. Na podlagi analize ranljivosti je izdelan model ranljivosti za turizem za celotno območje TNP, analiza privlačnosti in ustreznosti pa je izdelana za ožje območje – Tolmin. Tolmin je izbran na podlagi preučenega gradiva in na podlagi modela ranljivosti, saj gre za območje manjše ranljivosti in hkrati manjše turistične prepoznavnosti. Analizi privlačnosti in ustreznosti sta izdelani za dva konkretna predloga turistične dejavnosti – turistično kmetijo in samooskrbno turistično naselje.

Postopek prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (1992; v nadaljevanju Direktiva o habitatih) v četrtem odstavku šestega člena, predstavlja izjemo od navedb v tretjem odstavku istega člena. Slednji dovoljuje potrditev plana ali posega šele po izvedeni ustrezni presoji njegovih posledic, ko ta presoja nedvomno pokaže, da plan ali poseg ne bo bistveno škodljivo vplival na varstvene cilje in celovitost območja Natura 2000, na katerem se plan ali poseg izvaja oziroma na katerega vpliva. Če je treba plan ali poseg izvesti zaradi nujnih razlogov prevladujoče javne koristi kljub negativni presoji posledic za območje in ni drugih ustreznih rešitev, je treba izvesti vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti omrežja Natura 2000, ter o tem obvestiti Evropsko komisijo. Namen članka je na podlagi ugotovitev sodb Sodišča in mnenj Evropske komisije podrobneje razčleniti posamezne elemente pri uveljavljanju izjeme na podlagi četrtega odstavka šestega člena Direktive o habitatih.

Alpska kislica (Rumex alpinus L.) je nitrofilna rastlina, ki ima rada vlažna, osončena in s hranili bogatejša tla. V subalpinskem in alpinskem pasu je naravno prisotna predvsem ob vodnih izvirih, pojavlja pa se tudi na planinah z živino, kjer je obremenjenost tal z dušikom zaradi neustrezno vodene paše zelo velika. Na planini Korošica alpska kislica v monokulturnih sestojih prerašča že okrog 5 ha površin in se še širi. Na ta način se ne izgubljajo le pašne površine, temveč se spreminjajo tudi naravovarstveno pomembni habitati. Alpsko kislico smo odstranjevali s šestimi naravnimi metodami. Ocenili smo finančne posledice monokultur alpske kislice. Podajamo predloge za trajnostno rabo pašnih planin z omejevanjem pojavljanja in širjenja alpske kislice.

Prispevek povzema rezultate nekaterih prostorskih analiz omrežja Natura 2000 z drugimi prostorskimi podatkovnimi sloji – poseljenostjo, rabo tal, nadmorsko višino in naklonom površja, drugimi naravovarstveno pomembnimi območji, gozdnimi rezervati, varovalnimi gozdovi, cestnim omrežjem, občinami in statističnimi regijami. Namen prispevka je javnosti posredovati podatke, ki jih je mogoče pridobiti le z uporabo GIS-orodij, ki jih širša javnost večinoma ne uporablja

Vlada Republike Slovenije je aprila 2015 sprejela Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015–2020. Program so pripravili na Ministrstvu za okolje in prostor v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave, številnimi strokovnjaki za posamezne vrste in habitatne tipe in drugimi deležniki. Program upravljanja vsebuje podrobnejše varstvene cilje in ukrepe za vsako kvalifikacijsko vrsto in habitatni tip za vsako območje Natura 2000 v Sloveniji. V članku bomo predstavili uporabo Programa upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015–2020 v presoji sprejemljivosti. Namen presoje sprejemljivosti, kot je določen v tretjem odstavku šestega člena Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, je oceniti vplive plana ali posega na varstvene cilje območja Natura 2000. Ker Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015–2020 vsebuje podrobnejše varstvene cilje, je postal pomembna strokovna podlaga za presojo sprejemljivosti.

Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki je izšla daljnega leta 1689, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino, je izjemna zgodovinska publikacija, ki jo cenijo vsa področja znanosti, od naravoslovnih do humanistično družboslovnih. Tretja knjiga Slave je še posebno bogata z ilustracijami in vsebinsko zanimiva za širšo javnost ter zato veliko uporabljana. Tak, v teku stoletij močno obrabljen in poškodovan izvod je dobil v obnovo Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine pri Arhivu Republike Slovenije. Kaj vse zanimivega odkriva raziskava materialne podobe Slave Vojvodine Kranjske, kakšno je tehnično ozadje njenega nastanka ter kako je mogoče tako dragoceno knjigo obnoviti, pokaže oddaja, ki je nastala v avtorstvu Jadrana Sterleta in Tuga Štiglica ter v sodelovanju s prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiva RS.

Prvi del naloge postavlja teoretični okvir vključevanju javnosti, začenši s pojmi komunikacije, javnosti in deležnikov. Vključevanje javnosti umesti v širši kontekst participativne demokracije in predstavi zakonsko podlago vključevanju deležnikov v postopke odločanja o javnih zadevah v Sloveniji. Na kratko se posveti razvoju teorij vključevanja javnosti, ki kažejo na to, da so se ljudje sredi 20. stoletja bolj začeli zavedati svojih pravic in možnosti/priložnosti ter uveljavljanja le-teh. Podaja pozitivne in negativne vidike vključevanja javnosti ter priporočila, kako prve doseči, oziroma kako se soočiti s slednjimi. Nadalje pa se osredotoči še na specifike vključevanja javnosti v sprejemanje odločitev na področju varstva okolja in narave ter prostorskega načrtovanja. Drugi del naloge pozornost usmerja na področje zavarovanih območij in upravljanja z njimi. V Sloveniji imamo zavarovanih kar dobrih 13 % površine Slovenije; od skupno 45 krajinskih parkov, treh regijskih parkov in 1 narodnega parka pa ima profesionalno urejeno upravljanje le 10 zavarovanih območij. Ključni dokument za življenje in razvoj zavarovanega območja je načrt upravljanja, ki je rezultat načrtovanja upravljanja. V prepletu teorije in praktičnih priporočil naloga predstavlja vsebine načrta upravljanja ter posamezne faze v procesu načrtovanja upravljanja, vključno z dejavnostmi načrtovanja upravljanja in dejavnostmi vključevanja deležnikov. V zadnjem poglavju se teorija prenese v prakso. S študijama primerov pilotnega območja Pohorje in Triglavskega narodnega parka sta predstavljena konkreten pristop in celotni proces vključevanja deležnikov v pripravo osnutkov načrtov upravljanja omenjenih zavarovanih območij.

Slovenski alpinizem je fenomen. Fenomen v svetovnem merilu. Bernadette McDonald, avtorica večkrat nagrajenih knjig o velikih osebnostih svetovnega alpinizma, v svoji zadnji knjigi poskuša odgovoriti in razložiti, kaj je botrovalo temu, da je tako majhna plezalska skupnost lahko tako pomembno posegla na svetovni alpinistični oder.

Zbirka zgodb Ljudje v gorah prinaša petnajst zgodovinskih zgodb, vpetih v gorsko okolje. V ospredju vseh je preprost posameznik, ki je le igračka narave v usodnih trenutkih, v katerih se znajde: od neviht in neurij do zgodovinskega potresa na avstrijskem Koroškem. Ne prizanašajo mu niti blodna človeška dejanja, kakršna je morija prve svetovne vojne.

V diplomskem delu so uvodoma predstavljena metodološka izhodišča, ki izhajajo iz izbranih teorij avtorjev T. Lee, J. Middleton in strokovnih sodelavcev Javnega zavoda Triglavski narodni park, in se ukvarjajo z različnimi pogledi, kako pripraviti kakovosten načrt upravljanja za zavarovana območja. V prvem delu je predstavljen Triglavski narodni park ter njegovi cilji in nameni. V nadaljevanju so opisane zakonske obveznosti za pripravo in vsebinski obseg načrta upravljanja. Cilji diplomskega dela so opisati postopek priprave, predstaviti in analizirati vse faze pri pripravi načrta upravljanja, ter opozoriti na različne probleme in razvojne trende, ki jih je treba z upravljavskimi nalogami in aktivnostmi vsebinsko rešiti, ter doseči zastavljeno varstvo narave in trajnostni razvoj. Naloge morajo biti oblikovane tako, da bodo z opredeljenimi nosilci in časovnimi roki tudi izvedljive. Za izvajanje načrta upravljanja je zadolžen tako upravljalec narodnega parka kakor tudi drugi deležniki v prostoru, njegovo ustreznost pa je treba spremljati z objektivno merljivimi kazalniki. Ključno je, da je načrt upravljanja pripravljen tako, da je usklajen z veljavnimi predpisi, da obsega varstvene in razvojne vsebine v skladu s cilji in nameni narodnega parka ter da se v njem prepoznajo tudi lokalne skupnosti, saj je narodni park prostor, v katerem je treba domačemu prebivalstvu zagotoviti ustrezne bivalne, socialne in gospodarske razmere.