Digitalna knjižnica

Leta 1961 je v Referatu za varstvo prirode pri Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske Republike Slovenije (LRS) svojo poklicno naravovarstveno pot začel univ. dipl. biol. Stane Peterlin. Nasledil je svoja predhodnika gozdarskega inženirja Antona Šivica in botaničarko dr. Angelo Piskernik ter postal po vrsti tretji poklicni naravovarstvenik v Sloveniji.

Mirjam Gorkič je ena izmed ključnih naravovarstvenic, ki so gradile temelje sodobnemu slovenskemu ohranjanju narave. Od svoje prve zaposlitve pa do upokojitve je službovala v Novi Gorici na zavodu, ki je pokrival varstvo narave, oziroma pri njegovih predhodnikih. Območno enoto Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) v Novi Gorici je vodila dobrih 15 let. Srečali in pogovarjali sva se v njenem domačem okolju, Solkanu, ki sva si ga ogledali tudi od zgoraj, s Sabotina, spodaj pa sva prisluhnili pomirjajočemu šumenju večne Soče.

Mira Ivanovič je vse svoje službeno obdobje posvetila varstvu narave. Po končanem študiju biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se je leta 1981 zaposlila na Zavodu za družbeno planiranje Novo mesto. Kot edina naravovarstvenica je zaorala ledino tudi na novomeški območni enoti Zavoda RS za varstvo naravne in kulturne dediščine ter kot že izkušena delo nadaljevala na samostojnem Zavodu RS za varstvo narave. Za prizadevanja za zavarovanje in prezentacijo Krajinskega parka Lahinja je prejela Steletovo priznanje. Zdaj je upokojena, vendar se na območju Bele krajine še vedno aktivno vključuje v teme, povezane z naravo. Z njo smo se pogovarjali o ključnih korakih, ki jih je kot glavna akterka ubrala na uspešni poti zavarovanja območij Lahinje, Krupe in Kolpe ter o njenem doživljanju varstva narave skozi čas.

Mariborska območna enota (v nadaljevanju OE Maribor) Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) deluje na območju severovzhodne Slovenije. Po obsegu, številu naravnih vrednot (brez jam), zavarovanih območij, velikosti območij Natura 2000 ..., je največja območna enota ZRSVN. Obsega Koroško, Pomurje in velik del Štajerske. Na dobri petini Slovenije, tj. 4500 km2 , so naravne značilnosti izredno raznolike. Zahodni del s Peco, slovenskim najvzhodnejšim dvatisočakom, sega globoko v slovenski del Alp, proti vzhodu pa pokrajina postopoma prehaja prek Pohorja in gričevja Slovenskih goric do ravnic reke Drave in Mure. Severovzhodni del omejuje blago valovito Goričko, jugozahodni pa strme Haloze.

V članku so predstavljena visokogorska travišča zahodnega Pohorja. Prikazan je njihov razvoj od srednjeveškega obdobja in začetka industrijske dobe do danes. Izpostavljeno je obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je opustila košnja in so se planje začele zaraščati. Zaradi njihovega izrednega krajinskega in naravovarstvenega pomena potekajo od leta 1995 različni projekti za njihovo ohranitev. V zaključnem delu je predstavljen primer monitoringa ogrožene vrste metulja borovničevega mnogooka (Plebejus optilete). Njegova številčnost in razširjenost v zadnjih letih močno upadata. Avtor domneva, da je vzrok upadanja njegove populacije v slabšanju habitata ter podnebnih spremembah.

Območje današnjega čezmejnega Geoparka Karavanke zaznamuje pestra geološka zgradba. Izjemna geopestrost je bila osnova za idejo o čezmejnem sodelovanju 14 slovenskih in avstrijskih občin ter ostalih deležnikov s področja regionalnega razvoja in naravne ter kulturne dediščine. Začetne aktivnosti za vzpostavitev čezmejnega Geoparka Karavanke, ki je leta 2013 postal del Evropske in Globalne mreže geoparkov, leta 2015 pa dobil naziv Karavanke UNESCO Globalni Geopark, segajo v leto 2007. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je Karavanke Globalni UNESCO Geopark prepoznal kot orodje za uspešno varovanje geopestrosti in narave nasploh. Tako že od samega začetka sodeluje in spodbuja aktivnosti na področju varovanja narave, naravnih vrednot in geopestrosti. Z namenom prebuditi zavedanje o pomenu ohranjanja narave na primeru geopestrosti skupaj s partnerji razvijamo vzgojno-izobraževalne programe in vanje vključujemo vsebine varstva narave, bio- in geopestrosti. Sodelujemo pri nastanku doživljajske in interpretacijske infrastrukture za usmerjanje obiskovalcev ter spremljamo trajnostni razvoj območja. Z dobro komunikacijo smo pridobili ugled ter številna partnerstva za sodelovanje in podporo pri udejanjanju našega poslanstva.

Varstvo gorske narave in s tem ustanavljanje Triglavskega narodnega parka (TNP) sta bili pomembni družbeni aktivnosti prejšnjega stoletja. Potreba po varstvu in razvoj naravovarstvene miselnosti sta pripeljala do postopne ustanovitve Triglavskega narodnega parka, obenem pa pomembno prispevala k razvoju sistema varstva narave, kot ga imamo danes. Oblikovan je bil sistem treh ključnih nosilcev: ministrstvo z upravnimi nalogami, Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN) s strokovnimi nalogami in službe upravljanja; na območju Triglavskega narodnega parka Javni zavod Triglavski narodni park (JZTNP).

Naravovarstveniki se pri svojem delu zavzemamo za naravo, ohranjanje procesov v naravi, ohranjanje in varstvo življenjskih prostorov rastlinskih ter živalskih vrst, sindikat in sindikalisti pa za varstvo pravic in ustreznih delovnih razmer naravovarstvenikov. Na začetku zato morda kratek razmislek, kdo je naravovarstvenik, oziroma o tem, kakšne naloge sodijo k opisu tega poklica. Naravovarstvenik ima naravo rad in jo varuje, nekoč je bila celo izpostavljena trditev, da je naravovarstvenik »odvetnik narave«

Planinski zemljevid Triglavski narodni park - 1:50.000 obsega območje med Svetimi Višarjami, Kranjsko Goro in Golico na severu ter Kobaridom, Zatolminom in Podbrdom na jugu. Zahodni rob zemljevida se konča s Kobaridom, Bovcem in Svetimi Višarjami, na vzhodu pa zemljevid zaključijo Jesenice, Bled in Ratitovec.

Izvorne korenine Zavoda RS za varstvo narave segajo v leto 1946, ko je kot prva strokovna služba varstva narave začel delovati Referat za varstvo prirode pri Zavodu za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (Piskernik, 1963- 1964). Zavod se je kasneje preimenoval v Zavod za spomeniško varstvo Ljudske Republike Slovenije (LRS) in nato leta 1981 v Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Kadar kdo omeni začetek dela v naravovarstveni službi pred dvajsetimi ali petindvajsetimi leti, se najprej utrne spomin na prijazen sprejem, ki smo ga bili deležni novinci s strani starejših kolegov. Takoj nato pa na Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Skoberne in Peterlin, 1991), ki je večino od nas že prvi dan čakal na pisalni mizi. Skupaj z zakonodajo ga je bilo treba v najkrajšem času poznati. "Če česa ne razumeš, če kaj potrebuješ, kar povej ali vprašaj kogarkoli od nas."

Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.