Digitalna knjižnica

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so začeli alpinisti v Zahodni Evropi z enim očesom pogledovati proti vzhodu celine, proti Poljski. Od tam so prihajale vesti o nekih fantih, ki v Hindukušu plezajo nore stvari, nekatere celo pozimi. Bolj ko so se večali njihovi uspehi, bolj so naraščali njihovi apetiti po himalajskih vzponih.

Planinski vodnik Zahodne Julijske Alpe opisuje mikaven zahodni del Julijcev, ki se pretežno nahaja na italijanski strani meje. Poleg dobro obiskanih vrhov v skupinah Kanina, Viša in Montaža so v njem opisi nekaterih malo znanih območij, ki do izdaje tega vodnika v slovenščini še niso bila tako podrobno predstavljena in so zato še toliko bolj mamljiva. Razdrapane Naborjetske gore nad divjo dolino Dunje, skriti vrhovi nad Rezijo, samozavestni greben Muzcev, dolgi greben Stola in Karmana, pa od ljudi in boga pozabljeni vrhovi zahodno od Strme peči - tako natančnega vodnika zanje ni niti v italijanščini!

Pogovor z Mojco Stubelj Ars.

V zloženki najdete informacije o pohodniški poti Soška pot in urejenih informacijskih točkah na poti.

Javni zavod Triglavski narodni park izdaja tudi priložnostne publikacije. V tej publikaciji so zapisani številni ljudski miti in legende, ki odkrivajo dušo človekovega odnosa do gorskega sveta in naravnih pojavov v njem. V legendah pa se skrivajo sporočila tudi za današnje generacije.

V zadnjih desetletjih izraziti vremenski ekstremi vse jasneje nakazujejo podnebne spremembe, z njimi pa pričakujemo tudi bistveno drugačne hidrološke razmere. Vplivi teh sprememb so v Sloveniji glede na geografsko lego različni; za severozahod Slovenije, kjer leži Triglavski narodni park (TNP), tako velja, da se temperatura zraka dviga, višina padavin in snežne odeje pa se v povprečju zmanjšuje. Pogostejši so oziroma še bodo nenadni in ekstremni vremenski pojavi. Zaznanim podnebnim spremembam bodo morali v svojih načrtih upravljanja slediti tudi upravljavci zaščitenih območij ter načrtovalci njihovega razvoja. V drugem delu prispevka je predstavljen vpliv predvidenih podnebnih sprememb na razvojni potencial vodnih športnorekreacijskih dejavnosti v TNP. Bistveni del prispevka je prikaz klimatoloških in hidroloških spremenljivk v TNP, ki so pomembne za razvoj obravnavanih vodnih športov, ter njihovih sprememb do leta 2030, določenih s pomočjo trendov njihovih merjenih vrednosti. V zaključkih so podani predlogi za strateško športno-turistično usmeritev TNP glede na pričakovane podnebne spremembe.

Triglavski narodni park (TNP) s svojimi začetki iz leta 1924, je obenem najstarejši in do danes edini narodni park v Sloveniji (840 km2 ali ~ 4% nacionalnega ozemlja). Odlikuje ga izredno vodno bogastvo, ki je posledica visokih letnih padavin, velikega deleža snežnih padavin ter geološke podlage, ki zmanjšuje površinski odtok in zadržuje velike količine podzemne vode. V parku je veliko vodnih teles (vodotoki, jezera, slapovi, izviri), ki so ne le pomemben lokalni vir pitne vode, temveč se tudi uporabljajo v najrazličnejše gospodarske in druge namene (turizem, energija, šport in rekreacija). V prispevku je sistematično predstavljena razširjenost izbranih značilnih vrst športne in rekreativne dejavnosti v TNP, ki so vezane na različne pojavne oblike voda (rafting, rečni bob, kajakaštvo, kanu, SUP, soteskanje, kopanje, plavanje, ribolov, smučanje, deskanje, tek na smučeh, turno smučanje in ledno plezanje). V drugem delu prispevka je ocenjen vpliv podnebnih sprememb na vodne športne aktivnosti v TNP.

V okviru raziskovalnega projekta Triglavski narodni park (Tnp). Dediščine, akterji – strategije, vprašanja in rešitve je avtor opravil raziskavo o tem, kako se dediščina parka kaže, ustvarja in predstavlja različnim deležnikom TNP oziroma kako jo ti sprejemajo v specifični govorici muzejev in muzejskih zbirk, ki delujejo v TNP in na njegovem obrobju. V članku podrobneje analizira nekatere najznačilnejše in/ali najzanimivejše interpretacije dediščine v publikacijah, na spletnih straneh in v nekaterih muzejih in muzejskih zbirkah v parku.

Avtor obravnava svoji, v soavtorstvu napisani besedili o rekreaciji na varovanem območju Triglavskega narodnega parka, da bi ponovno premislil odnose med človekom in prostoživečimi živalmi. Poudarja spoznanja o ekologiji odnosov in socialnosti živali ter zgodovinah sobivanja ljudi in živali. Sprašuje se tudi, kakšna je lahko vloga etnološkega/ antropološkega pisanja v razmerah, ko organizacija znanstvenega dela ne dopušča poglabljanja in ne časa za premislek.

Avtorja uvodnega besedila zarisujeta kratko zgodovino raziskave Triglavskega narodnega parka, ki je bila osredinjena na različnost in večdimenzionalnost dediščinskih praks med deležniki v narodnem parku in drugimi socialnimi akterji. Opišeta in tematizirata prispevke raziskovalcev v kontekstu projektne konfiguracije. V razpravah, objavljenih v reviji Traditiones in drugod so raziskovalci in raziskovalke osvetlili nekatera ključna vprašanja in kulturno značilne in pomembne procese; s tem tudi prispevajo k globljemu razumevanju vsakdanjega življenja v Triglavskem narodnem parku kot zaščitenem območju.

Leta 1924 je bilo v Dolini Triglavskih jezer vzpostavljeno zavarovano območje. Danes je del osrednjega dela obsežnejšega Triglavskega narodnega parka. Dolini dajejo poseben pečat jezera, izstopa pa tudi po drugih naravnih posebnostih. V okviru nežive narave so predstav ljene nekatere njene geološke, reliefne in vodne značilnosti, v okviru žive narave pa rastje, s poudarkom na botaničnih značilnostih in gozdu. Knjiga predstavlja tudi človekovo prisotnost in njegov vpliv na videz pokrajine.

Opisana je vaskularna flora in vegetacija Pokljuške soteske. Določili smo 5 gozdnih in 1 grmiščno združbo ter 262 taksonov vaskularne flore. Prevladuje srednjeevropska flora s 158 taksoni (60,3 %), ilirske flore je 11 (4,2 %) vrst, zavarovanih vrst je 14 (5,3 %), prisoten je še subendemit Saxifraga burseriana. Gozdne in grmiščno združbo uvrščamo v srednjeevropske fitocenoze, vendar so v nekaterih prisotne širše razširjene jugovzhodnoevropsko-ilirske vrste.