Digitalna knjižnica

V diplomskem delu je bila geografsko analizirana energetska oskrba sredogorskih in visokogorskih planinskih postojank (PP) Triglavskega narodnega parka. Na podlagi podatkov o električni in toplotni oskrbi PP v poletju 2012 smo izdelali tipologijo, v kateri smo PP razdelili na štiri razrede, in sicer smo kot kriterij uporabili proizvodnjo in porabo energije v posameznih. Izračun zmožnosti oskrbe z električno energijo zgolj z rabo obnovljivih virov energije (OVE) je bil sestavljen iz izračuna mesečne porabe električne energije (porabe električnih naprav) in mesečne proizvodnje električne energije iz OVE. Izračun sončnega obsevanja in trajanja sonca na legah geografsko analiziranih PP je bil narejen v geografskih informacijskih sistemih (GIS). Proizvodnjo električne iz sončne energije smo izračunali iz rezultatov GIS orodij in podatkov o nameščenih sončnih celicah (preferenčno o vršni moči sončnih celic). V primeru, da je imela PP vetrni generator, je bil v doprinos k proizvodnji elektrike iz OVE upoštevana tudi električna energija, pridobljena iz vetrne. Za tretjino PP, ki zgolj s proizvodnjo električne energije iz OVE ne dosegajo energetske samozadostnosti (z vidika električne energije), smo predlagali rešitve in izpostavili prednostne naloge, ki bi fosilna goriva postavila v vlogo rezervnih virov energije.

Narodni parki se večinoma ustanavljajo z namenom ohranjanja naravnih, krajinskih in kulturnih vrednot. Pomembni so za izobraževanje, raziskovanje, rekreacijo in turizem, hkrati pa postajajo tudi vse pomembnejši inštrument spodbujanja razvoja. Poleg neposrednih finančnih koristi prinašajo nova delovna mesta in večjo prepoznavnost. Od panog imata največ koristi turizem in kmetijstvo. Razvoj v parkih mora biti uravnotežen in podrejen naravovarstvenim ciljem, vendar so konflikti med interesi razvoja in varovanja pogosti. Tudi v Triglavskem narodnem parku pogosto prihaja do soočanja zelo različnih interesov in do nerazumevanja namena in pomena parka. Iskanje optimalnega razvoja parka mora izhajati iz načel trajnostnega razvoja. Ta je neločljivo povezan z vprašanjem varovanja okolja, saj okoljska komponenta predstavlja okvir razvoju. V Triglavskem narodnem parku se pojavljajo številni problemi, veliko jih izhaja iz dosedanje neustrezne zakonske ureditve. Kljub vsem težavam ima park številne potenciale, ki so lahko temelj trajnostnega razvoja v parku. Izbrane dejavnosti predstavljajo primere uspešnega izkoriščanja teh potencialov ob hkratni zmerni rabi naravnih virov in spoštljivem odnosu do okolja.

V diplomskem delu je predstavljena interpretacija dediščine, njen razvoj v stroko in sredstva, ki jih uporablja za doseganje zastavljenih ciljev. Razvoj interpretacije dediščine je potekal sočasno z razvojem narodnih parkov v Združenih državah Amerike. Ameriškemu zgledu so nato sledile številne druge države, med drugim tudi Nova Zelandija in nekoliko kasneje Slovenija. Sprva so upravljavci zavarovanih območij interpretacijo dediščine uporabljali zgolj kot obliko javne storitve, namenjene zabavanju obiskovalcev, kasneje pa so prišli do spoznanja, da lahko interpretacija dediščine bistveno pripomore k učinkovitejšemu reševanju številnih vprašanj in problemov, povezanih z zavarovanimi območji. Namen diplomskega dela je predstaviti in geografsko ovrednotiti interpretacijo dediščine kot eno izmed možnih orodij upravljavcev Triglavskega narodnega parka in Narodnega parka Fiordland na Novi Zelandiji za uspešnejše preprečevanje degradacije obeh parkov ter njune naravne in kulturne dediščine. Pri izdelavi diplomskega dela je bila opravljena analiza in primerjava razvoja ter udejanjanja interpretacije naravne in kulturne dediščine v Triglavskem narodnem parku ter Narodnem parku Fiordland. Na podlagi opravljene analize in primerjave ter seznanjenja z razvojem in sredstvi interpretacije dediščine drugod po svetu so podani konstruktivni predlogi nadaljnjega razvoja interpretacije dediščine v Triglavskem narodnem parku. Slednji pa bi se moral med drugim še bolj opreti na spoznanja geografske stroke.

Diplomsko delo je prikaz presoje možnosti reševanja vodnoekološke problematike – čiščenja odpadnih vod planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav (RČN), ki imajo številne prednosti pred »klasičnimi« oziroma malimi čistilnimi napravami. Delo skuša preko analize (vodno)ekološkega stanja ter lokacije obravnavanih planinskih postojank ugotoviti, pri katerih kočah bi se lahko čistile odpadne vode z RČN. Glavna omejitvena dejavnika za izgradnjo RČN sta nadmorska višina (do 2000 m) in pomanjkanje primernega prostora (2,5 m2/PE), zato je bilo v raziskavo zajetih samo 18 izmed 36 planinskih postojank v TNP. Na podlagi ocene stopnje ranljivosti so predlagane prioritete reševanja vodnoekološke problematike z RČN. Analiza je pokazala, da način odvajanja in čiščenja odpadne vode pri nobeni koči ne ustreza zakonskim določilom in da se lahko ta problematika učinkovito reši z izgradnjo rastlinskih čistilnih naprav pri 12 planinskih postojankah, od tega je pri 6 čiščenje odpadnih vod z RČN zelo priporočljivo.

Hendikep in invalidnost – različna izraza, za katerima stojita dva popolnoma drugačna koncepta. Slednji je utemeljen v medicinskem modelu, ki pozornost usmerja na poškodbo/primanjkljaj posameznika, medtem ko prvi, t.i. družbeni model, zagovarja tezo, da je družba tista, ki označuje ljudi s telesnimi »hibami« kot hendikepirane. Poglavitna težava medicinskega modela leži v njegovem predpostavljanju, da hendikepirane osebe potrebujejo institucionalen način oskrbe, saj sami niso sposobni odločati o svojem življenju. Na podlagi tovrstnih praks se o hendikepiranih v širši družbi ustvarjajo različni stereotipi in predsodki, ki pogosto vodijo v diskriminacijo omenjene populacije. Slednja se odraža tudi na področju turizma, kjer poglavitno vlogo še vedno igra medicinski model, ki vzrok neudejstvovanja hendikepiranih v turizmu pripisuje njihovim »nezmožnostim«. Kot odgovor tovrstnemu načinu razmišljanja se je pred časom razvil koncept dostopnega turizma. Le-ta sovpada z načeli družbenega modela hendikepa in se v svetu vse bolj uveljavlja, kar pa žal ne moremo trditi za Slovenijo. Hendikepirane osebe so iz slovenskega turističnega prostora zaenkrat še vedno mnogokrat izločene, na kar nas opozarja tudi primer Triglavskega narodnega parka. Navkljub dejstvu, da gre za naš edini narodni park, se hendikepirane osebe zaradi informacijske, fizične in storitvene nedostopnosti v njem ne morejo v dovoljšni meri turistično udejstvovati. Zgolj z nekaj prilagoditvami pa bi tovrstnim posameznikom lahko omogočili spodobno turistično izkušnjo, do katere so tako kot vsi ostali v vseh pogledih upravičeni.

Namen diplomskega dela je raziskati spreminjanje odnosa javnosti do prostorskega razvoja in možnosti vključevanja javnega mnenja v proces načrtovanja ter usmeritev raznih strateških dokumentov. Raziskavo smo opravili s pomočjo ankete (osebni intervju) v dveh delih z razmikom 3 let (2007 in 2010). Obravnavano območje obsega celotno občino Bohinj vključno s Triglavskim narodnim parkom (TNP), ki prinaša posebne omejitve pri planiranju in dodatno vpliva na mnenje prebivalcev, obiskovalcev, invsetitorjev ipd. Poudarjen je pomen ohranjanja kulturne in naravne dediščine. Na podlagi rezultatov raziskave smo komentirali strategijo za razvoj turizma v Bohinju 2007-2013, študijo o možnosti zapor v TNP, novi zakon o TNP, oziroma njihove strateške usmeritve in strateške usmeritve OPN, ki je še v nastanku. Analizirali smo tudi spreminjanje javnega mnenja v odvisnosti od časa in v odvisnosti od vloge posameznika v prostoru. Na podlagi rezultatov raziskave smo komentirali strategijo za razvoj turizma v Bohinju 2007-2013, študijo o možnosti zapor v TNP, novi zakon o TNP, oziroma njihove strateške usmeritve in strateške usmeritve OPN, ki je še v nastanku.

Medpredmetno povezovanje stremi k povezovanju znanj različnih predmetov in je eden od možnih novejših pristopov k poučevanju tako v srednji kot tudi v osnovni šoli. Prilagojeno je načinu mišljenja, saj predznanje učenci povezujejo in poglabljajo z novim znanjem. Na ta način spoznavajo različne vidike in se naučijo celostnejšega pogleda na obravnavano snov. V diplomskem delu Geografske in zgodovinske vsebine v izobraževalnih programih Triglavskega narodnega parka predstavljamo možnosti medpredmetnega povezovanja zgodovine in geografije na primeru Triglavskega narodnega parka z izbranimi didaktičnimi pristopi. V prvem delu je prikazan splošen geografsko-zgodovinski pregled parka z vsemi vsebinami, za katere predvidevamo, da bi lahko koristile učiteljem pri razlagi v razredu ali na ekskurziji oziroma pri terenskem delu, na primer geološke značilnosti, reliefne značilnosti, podnebje in vodovje, rastlinstvo, živalstvo, naselja, prebivalstvo in gospodarstvo ter vsebine prve in druge svetovne vojne. Predstavljene so izobraževalne dejavnosti parka, ki že potekajo, in sicer delavnice za osnovnošolce, parkovne poti, vodeni izleti, petkovi popoldnevi v parku, fotografske delavnice in delavnice za obiskovalce s posebnimi potrebami. V teoretičnem delu so navedene splošne značilnosti medpredmetnega povezovanja, zlasti njegov smisel, prednosti in slabosti, medpredmetno načrtovanje ter razvrščanje učnih vsebin. V učno pripravo smo vključili avtentične naloge, s katerimi želimo doseči trajnejše znanje. Medpredmetna ekskurzija in terensko delo predstavljata primer povezovanja geografije in zgodovine v parku. Na koncu predstavljamo še možnost samoizobraževanja preko spletne strani Triglavskega narodnega parka z različnimi nalogami objektivnega tipa. Z novimi spoznanji in vse hitrejšem razvoju znanosti se spreminja tudi učenje. Učenje za prihodnost naj bi bilo samostojno, predvsem pa vseživljenjsko. S pomočjo klasičnih geografskih in zgodovinskih metod dela smo ugotovili, da je narodni park idealna učilnica na prostem, saj ponuja številne možnosti za medpredmetni pouk v naravi ter izobraževanje in širjenje zavesti o varovanju okolja.

Turizem je postal v globaliziranem svetu pomembna gospodarska panoga. Razvoj turizma pomeni pomemben vir zaslužka za države, ki tržijo svoje naravne in kulturne znamenitosti. Tudi za Slovenijo je turizem razvojna priložnost, vprašanje pa je, v kateri smeri se bo razvijal: ali v smeri množičnega, do okolja ravnodušnega izkoriščanja narave ali v skladu s koncepti trajnostnega razvoja. Občina Bohinj, ki v veliki meri leži znotraj Triglavskega narodnega parka, predstavlja občutljiv ekosistem, obenem pa tudi izjemno naravno in kulturno vrednoto. Razvoj turizma na območju nacionalnega parka mora zato nujno izhajati iz načel trajnostnega razvoja in varovanja okolja. Pravno-formalno je področje razvoja trajnostnega turizma natančno urejeno, deklarirana vizija na državni ravni obstaja, prav tako je aktivna tudi lokalna skupnost s svojimi predlogi. Svoja stališča in vizijo o tej tematiki imajo tudi strokovna javnost, nevladne organizacije in posamezniki. V primeru Bohinja lahko opazujemo razkorak med deklariranimi stališči oblasti in praktičnimi primeri ljudi, ki so se odločili za razvoj specifične turistične ponudbe. Država, lokalne oblasti, strokovna javnost, zainteresirana laična javnost in prebivalci Bohinja se zavedajo težav na tem področju, predlogi rešitev pa so različni. Zato bo za učinkovito reševanje težav in razvoj trajnostnega turizma potrebno veliko usklajevanja in konsenzov.

Grbinasti travniki predstavljajo posebno površinsko geomorfološko zanimivost, ki je dragocena tudi zaradi pestrega rastlinstva. V raziskavi smo se osredotočili na potek in način izravnave terena. Dokazati smo želeli, da uničenje prvotnega profila tal vpliva na fizikalne lastnosti tal. Raziskovalno delo je potekalo v treh fazah. Opravili smo intervjuje z lastniki zemljišč, geodetske meritve grbinavosti na treh izbranih lokacijah in laboratorijske analize talnih vzorcev. Napravili smo pregleden izris območja, kjer so bile površine izravnane, in grafični izris terena, ki je prikazal na novo nastajajočo grbinavost na izravnanih parcelah. Po obdobju agromelioracij je grbinastih travnikov ostalo le še nekaj. Rezultati so potrdili predvidevanje, da način izravnave terena vpliva na to, ali in v kolikšni meri se zopet pojavljajo grbine na travniku, čeprav na prvi pogled vizualno povsod niso vidne. Talni profili na neizravnanem in izravnanih travnikih so različni, vendar se bistveno ne razlikujejo. Izravnavanje grbinastih travnikov ni rešitev za povečanje intenzivnosti kmetijske dejavnosti, vendar je v smeri ohranjanja le-teh narejenega bistveno premalo.

Za 18 meteoroloških postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka smo za obdobje 1961-2009 analizirali letne višine padavin, število dni z dnevno višino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm ter število dvodnevnih nalivov z višino padavin nad 50, 100 in 150 mm. Za snežno odejo smo analizirali število dni po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Največ padavin je imela v letnem povprečju Žaga pri Bovcu (2972 mm), najmanj Rateče (1532 mm). Medletna variabilnost višine padavin je na vseh postajah velika, v izrazito mokrih letih je višina padavin več kot dvakratna višina tiste v najbolj sušnih letih. Povprečne letne višine padavin, izračunane za dekade, se statistično značilno razlikujejo. Na večini postaj je bila najbolj mokra dekada 1961-1969, najbolj sušni dekadi pa 1980-1989 in 2000-2009. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, variabilnost števila izjemnih padavinskih dogodkov se povečuje z višino padavin. Največje število dni z višino padavin >5 mm ima Vogel (90), >10 mm in >20 mm Kneške Ravne (69 oz. 44). Dvodnevnih nalivov >50, >100 in >150 mm je največ na Žagi, najmanj pa v Ratečah. Na vseh postajah lahko vsako leto pričakujemo vsaj en dan, ko višina padavin presega 150 mm. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Trend v številu dni s snežno odejo je na vseh postajah negativen. Velikost statistično značilnih sprememb je od -4,3 dni/10 let na Žagi do -14,9 dni/10 let v Stari Fužini.

Zemlja iz dneva v dan postaja svetlejša. Ko se znoči, zasveti na tisoče umetnih svetil, ki brišejo sijaj zvezdnega neba. Diplomsko delo Svetlobno onesnaževanje v Triglavskem narodnem parku opisuje svetlobno onesnaževanje kot enega manj poznanih virov onesnaževanja okolja, ki pa tako kot drugi onesnaževalci spreminja vrednost narave. Posledice onesnaževanja s svetlobo so med drugim vidne tudi v Triglavskem narodnem parku, ki je območje najvišjega varovanja v Sloveniji. Za potrditev te teze smo raziskovali stanje javne razsvetljave znotraj omenjenega parka, ki je odvisna od reliefnih, poselitvenih in gospodarskih dejavnikov, ter stanje javne razsvetljave na območju vseh osmih občin, ki imajo del svoje površine v parku. Prekomerna in neustrezna javna razsvetljava je namreč eden največjih virov umetne svetlobe, ki spreminja podobo nočnega nebo nad urbaniziranimi in tudi podeželskimi območji. Ker porabi ogromne količine električne energije, prispeva k povečanju izpustov toplogrednih plinov in svetlobno onesnaževanje uvršča med globalne probleme. Za potrebe diplomskega dela smo med drugim opravili meritve izbranih osvetljenih kulturnih spomenikov znotraj parka in meritve sija neba, ki nam kažejo razsvetljenost nočnega neba. Pri tem smo izpostavili glavne vire onesnaževanja in podali planerske ukrepe, s katerimi lahko izboljšamo oziroma ohranimo temno nebo.

V diplomskem delu smo poskušali ugotoviti razlike v stanju gozdnih sestojev, gospodarjenju z gozdovi in pogojih za gospodarjenje v območjih z različnimi režimi zavarovanja. Na treh območjih - osrednje območje Triglavskega narodnegaparka (TNP), robno območje TNP in območje izven TNP - smo primerjali tudi cilje, usmeritve, omejitve in prepovedi ter poudarjenost funkcij. Raziskavo smo izvedli na podlagi analize 517 odsekov sintaksonomske enote Anemone trifoliae-Fagetum, ki je prevladujoča gozdna združba v TNP. S statističnimi analizami smo ugotovili razlike v lesni zalogi, prirastku in pogojih za gospodarjenje, prav tako smo opazili razlike v deležih razvojnih faz, drevesni sestavi, etatu in obsegu načrtovane nege. Pokazali smo, da se način gospodarjenja glede na stopnjo zavarovanja razlikuje. Izpostavili smo tudi problem, da se v zavarovanih območjih zaradi različnih interesov in favoriziranja različnih funkcij pojavljajo konflikti med varstvom okolja in narave, pokrajinsko rabo in gospodarskim razvojem. Na eni strani je gospodarjenje z gozdovi pod stalnim pritiskom naravovarstvenih ukrepov, po drugi strani pa naj bi gozd izpolnjeval mnogo ekonomskih in socialnih pričakovanj. Zato je potrebno najti ravnovesje med pridobitnimi in ohranitvenimi cilji. Nekateri gozdarskih posegov v zavarovana območja ne odobravajo. Vendar glede na dolgoletno prakso sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, gozdarska dejavnost ni tista, ki bi zavarovano območje ogrožala.