Digitalna knjižnica

Turizem je postal v globaliziranem svetu pomembna gospodarska panoga. Razvoj turizma pomeni pomemben vir zaslužka za države, ki tržijo svoje naravne in kulturne znamenitosti. Tudi za Slovenijo je turizem razvojna priložnost, vprašanje pa je, v kateri smeri se bo razvijal: ali v smeri množičnega, do okolja ravnodušnega izkoriščanja narave ali v skladu s koncepti trajnostnega razvoja. Občina Bohinj, ki v veliki meri leži znotraj Triglavskega narodnega parka, predstavlja občutljiv ekosistem, obenem pa tudi izjemno naravno in kulturno vrednoto. Razvoj turizma na območju nacionalnega parka mora zato nujno izhajati iz načel trajnostnega razvoja in varovanja okolja. Pravno-formalno je področje razvoja trajnostnega turizma natančno urejeno, deklarirana vizija na državni ravni obstaja, prav tako je aktivna tudi lokalna skupnost s svojimi predlogi. Svoja stališča in vizijo o tej tematiki imajo tudi strokovna javnost, nevladne organizacije in posamezniki. V primeru Bohinja lahko opazujemo razkorak med deklariranimi stališči oblasti in praktičnimi primeri ljudi, ki so se odločili za razvoj specifične turistične ponudbe. Država, lokalne oblasti, strokovna javnost, zainteresirana laična javnost in prebivalci Bohinja se zavedajo težav na tem področju, predlogi rešitev pa so različni. Zato bo za učinkovito reševanje težav in razvoj trajnostnega turizma potrebno veliko usklajevanja in konsenzov.

Grbinasti travniki predstavljajo posebno površinsko geomorfološko zanimivost, ki je dragocena tudi zaradi pestrega rastlinstva. V raziskavi smo se osredotočili na potek in način izravnave terena. Dokazati smo želeli, da uničenje prvotnega profila tal vpliva na fizikalne lastnosti tal. Raziskovalno delo je potekalo v treh fazah. Opravili smo intervjuje z lastniki zemljišč, geodetske meritve grbinavosti na treh izbranih lokacijah in laboratorijske analize talnih vzorcev. Napravili smo pregleden izris območja, kjer so bile površine izravnane, in grafični izris terena, ki je prikazal na novo nastajajočo grbinavost na izravnanih parcelah. Po obdobju agromelioracij je grbinastih travnikov ostalo le še nekaj. Rezultati so potrdili predvidevanje, da način izravnave terena vpliva na to, ali in v kolikšni meri se zopet pojavljajo grbine na travniku, čeprav na prvi pogled vizualno povsod niso vidne. Talni profili na neizravnanem in izravnanih travnikih so različni, vendar se bistveno ne razlikujejo. Izravnavanje grbinastih travnikov ni rešitev za povečanje intenzivnosti kmetijske dejavnosti, vendar je v smeri ohranjanja le-teh narejenega bistveno premalo.

Za 18 meteoroloških postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka smo za obdobje 1961-2009 analizirali letne višine padavin, število dni z dnevno višino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm ter število dvodnevnih nalivov z višino padavin nad 50, 100 in 150 mm. Za snežno odejo smo analizirali število dni po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Največ padavin je imela v letnem povprečju Žaga pri Bovcu (2972 mm), najmanj Rateče (1532 mm). Medletna variabilnost višine padavin je na vseh postajah velika, v izrazito mokrih letih je višina padavin več kot dvakratna višina tiste v najbolj sušnih letih. Povprečne letne višine padavin, izračunane za dekade, se statistično značilno razlikujejo. Na večini postaj je bila najbolj mokra dekada 1961-1969, najbolj sušni dekadi pa 1980-1989 in 2000-2009. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, variabilnost števila izjemnih padavinskih dogodkov se povečuje z višino padavin. Največje število dni z višino padavin >5 mm ima Vogel (90), >10 mm in >20 mm Kneške Ravne (69 oz. 44). Dvodnevnih nalivov >50, >100 in >150 mm je največ na Žagi, najmanj pa v Ratečah. Na vseh postajah lahko vsako leto pričakujemo vsaj en dan, ko višina padavin presega 150 mm. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Trend v številu dni s snežno odejo je na vseh postajah negativen. Velikost statistično značilnih sprememb je od -4,3 dni/10 let na Žagi do -14,9 dni/10 let v Stari Fužini.

Zemlja iz dneva v dan postaja svetlejša. Ko se znoči, zasveti na tisoče umetnih svetil, ki brišejo sijaj zvezdnega neba. Diplomsko delo Svetlobno onesnaževanje v Triglavskem narodnem parku opisuje svetlobno onesnaževanje kot enega manj poznanih virov onesnaževanja okolja, ki pa tako kot drugi onesnaževalci spreminja vrednost narave. Posledice onesnaževanja s svetlobo so med drugim vidne tudi v Triglavskem narodnem parku, ki je območje najvišjega varovanja v Sloveniji. Za potrditev te teze smo raziskovali stanje javne razsvetljave znotraj omenjenega parka, ki je odvisna od reliefnih, poselitvenih in gospodarskih dejavnikov, ter stanje javne razsvetljave na območju vseh osmih občin, ki imajo del svoje površine v parku. Prekomerna in neustrezna javna razsvetljava je namreč eden največjih virov umetne svetlobe, ki spreminja podobo nočnega nebo nad urbaniziranimi in tudi podeželskimi območji. Ker porabi ogromne količine električne energije, prispeva k povečanju izpustov toplogrednih plinov in svetlobno onesnaževanje uvršča med globalne probleme. Za potrebe diplomskega dela smo med drugim opravili meritve izbranih osvetljenih kulturnih spomenikov znotraj parka in meritve sija neba, ki nam kažejo razsvetljenost nočnega neba. Pri tem smo izpostavili glavne vire onesnaževanja in podali planerske ukrepe, s katerimi lahko izboljšamo oziroma ohranimo temno nebo.

V diplomskem delu smo poskušali ugotoviti razlike v stanju gozdnih sestojev, gospodarjenju z gozdovi in pogojih za gospodarjenje v območjih z različnimi režimi zavarovanja. Na treh območjih - osrednje območje Triglavskega narodnegaparka (TNP), robno območje TNP in območje izven TNP - smo primerjali tudi cilje, usmeritve, omejitve in prepovedi ter poudarjenost funkcij. Raziskavo smo izvedli na podlagi analize 517 odsekov sintaksonomske enote Anemone trifoliae-Fagetum, ki je prevladujoča gozdna združba v TNP. S statističnimi analizami smo ugotovili razlike v lesni zalogi, prirastku in pogojih za gospodarjenje, prav tako smo opazili razlike v deležih razvojnih faz, drevesni sestavi, etatu in obsegu načrtovane nege. Pokazali smo, da se način gospodarjenja glede na stopnjo zavarovanja razlikuje. Izpostavili smo tudi problem, da se v zavarovanih območjih zaradi različnih interesov in favoriziranja različnih funkcij pojavljajo konflikti med varstvom okolja in narave, pokrajinsko rabo in gospodarskim razvojem. Na eni strani je gospodarjenje z gozdovi pod stalnim pritiskom naravovarstvenih ukrepov, po drugi strani pa naj bi gozd izpolnjeval mnogo ekonomskih in socialnih pričakovanj. Zato je potrebno najti ravnovesje med pridobitnimi in ohranitvenimi cilji. Nekateri gozdarskih posegov v zavarovana območja ne odobravajo. Vendar glede na dolgoletno prakso sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, gozdarska dejavnost ni tista, ki bi zavarovano območje ogrožala.

Gorsko kolesarstvo postaja vedno bolj priljubljen način rekreacije in preživljanja prostega časa, kakor tudi profesionalen šport. Vendar pa se gorski kolesarji v trenutku, ko zavijejo s ceste, znajdejo v prekršku, saj zakonodaja vožnjo zunaj cest dovoljuje le tam, kjer je to izrecno dovoljeno, takih območij pa razen redkih »bike parkov« za zdaj še ni. Dostop do delov narave (govorimo o planinskih poteh in gozdnih vlakah) je kolesarjem prepovedan na osnovi dojemanja, da vožnja s kolesi v naravi predstavlja večjo nevarnost okolju kot vpliv katere od podobnih oblik rekreacije (npr. gorništvo). Zakonodajalca skrbi predvsem varnost udeležencev, konflikti ter prenatrpanost prostora z različnimi uporabniki, kot tudi možnost krčenja naravnega okolja. Takšno stanje velja za celotno Slovenijo, v diplomski nalogi pa sem se v osrednjem delu usmerila v naše najbolj zavarovano območje, Triglavski narodni park. Z namenom varovanja parka je v pripravi nov načrt upravljanja, ki bo zajemal tudi gorskokolesarsko problematiko. V diplomski nalogi sem s pomočjo ankete, prebiranja forumov, pregledov primerov iz tujine ter s sodelovanjem z različnimi kolesarskimi ter planinskimi društvi, predstavniki Triglavskega narodnega parka in drugimi, izdelala okviren predlog poti, ki bi bile primerne za gorske kolesarje in bi jih vključili v predlog upravljanja parka.

V diplomski nalogi smo analizirali letne količine padavin in njihovo variabilnost, letne količine padavin po desetletjih, število dni z dnevno količino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm in njihovo variabilnost, število dvodnevnih nalivov s količino padavin nad 50, 100, 150 mm in njihovo variabilnost, število dni s snežno odejo po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Analizirali smo osemnajst postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka od leta 1961 do 2009. Ugotovili smo, da ima Žaga (2972 mm) največ padavin v obravnavanem obdobju, najmanj padavin imajo Rateče (1532 mm). Razponi med max in min vrednostmi so na vseh postajah veliki. Najbolj mokro je bilo v obdobju 1961 -1969 na 13 od 17 postaj, najbolj sušni pa sta desetletji 1980-1989 na 8 postajah in 2000-2009 na 6 postajah. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, padavinski dogodki pa se med postajami razlikujejo. Največje število dni z enodnevnimi padavinami > 5 mm je imel kraj Vogel (89,6 dni), > 10 mm Kneške Ravne (69,2 dni) in > 20 mm prav tako Kneške Ravne (44 dni). Žaga je imela največ dni s količino padavin > 50 mm, > 100 mm in > 150 mm, najmanj takih padavinskih dni pa je v Ratečah. Pri dvodnevni količini padavin > 50 mm je takšnih dogodkov 37 letno, >100 mm 14,1 in >150 mm 6,3. Na vseh postajah variabilnost narašča glede na intenzivnost padavin. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Na vseh analiziranih postajah je opažen negativen trend v številu dni s snežno odejo tekom snežne sezone, največji je v Stari Fužini s 14,9 dni / 10 let.

Namen diplomskega dela je podati priporočila za umestitev novih nastanitvenih objektov ob Bohinjsko jezero. Obravnavano območje se nahaja znotraj širšega območja Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), znotraj katerega veljajo določene zakonske omejitve in posebni pogoji glede umeščanja in gradnje novih objektov. V izhodišču je poudarjen pomen ohranjanja značilnih naravnih vrednot, posebnih naravovarstvenih območij, kulturne in naravne dediščine ter vizualne privlačnosti prostora, kar predstavlja tudi del omejitev pri umeščanju novih objektov znotraj TNP. Na podlagi ohranjanja teh vrednot in upoštevanja omejitev so izoblikovana merila za določitev zazidljivih območij, kjer je možna tudi umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Poleg tega se v diplomskem delu zavzemamo za umestitev novih objektov, ki bi v arhitekturnem, urbanističnem in krajinskem oblikovanju delovala čim bolj skladno s svojo okolico. V nadaljevanju so tako na podlagi analize obravnavanega območja podani kriteriji za umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Kot končni rezultat pa so podana tudi priporočila za umeščanje novih nastanitevih turističnih objektov znotraj obravnavanega območja ob Bohinjskem jezeru.

Julijske Alpe imajo kar nekaj dolin, ki bi bile upravičeno užaljene, če jim ne bi podelili naziva najlepše – Vrata, Tamar, Zadnjica, Zadnja Trenta pa Zajzera ali Dunja na italijanski strani … Ampak ko pride do kombinacije jezer in sten, se nobena ne more meriti z Mangartsko dolino in njenimi vodnimi dragulji pod Mangartom in Poncami.

V knjigi več avtorjev obravnava nekatera najbolj pomembna vprašanja problematike edinega slovenskega narodnega parka. Tatiana Bajuk Senčar analizira uvajanje načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka (TNP); Vito Hazler načenja vprašanja varovanja kulturne dediščine; Špela Ledinek Lozej razpravlja o planšarstvu in kulturni dediščini v parku; v razpravi o Trenti je Peter Simonič zarisal historiat nekaterih delov TNP. Vprašanje vloge dediščine v turistični prireditvi ter razmerja med organizatorjem in skupnostjo v Bohinju tematizira Mateja Habinc; Miha Kozorog in Saša Poljak Istenič analizirata vloge in strategije aktivnih športnikov pri oblikovanju načrta upravljanja; Barbara Turk Niskač razpravlja o pogledih mladih na dediščino, kot se kažejo v fotografijah, ki so jih posneli. Objavljeni sta še dve besedili, ki sta plod mednarodnega sodelovanja: O nacionalnem parku Mljet in njegovi endogamni strukturi sta pisala Goran Šantek in Tibor Komar, o nacionalnem parku na Finskem pa Katriina Siivonen.

V zadnjih dvajsetih letih postaja energetska oskrba sredogorskih in visokogorskih planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku okolju prijaznejša. Čedalje večji delež električne energije je proizveden iz sončne in vetrne energije. V dveh tretjinah analiziranih primerov imajo električni generatorji le vlogo rezerve. Premog se za ogrevanje prostorov ne uporablja več, kurilno olje vse manj, kot smiselna investicija v prihodnje pa se nakazujejo sprejemniki sončne energije.

Triglavski ledenik od leta 1946 redno merijo, opazujejo in preučujejo sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Na začetku meritev je bila njegova površina 14,4 ha, do danes pa se je skrčil na slabo polovico hektarja. Zdaj ledenik nima več vseh ledeniških značilnosti. O ledeniku lahko govorimo le še zaradi njegove preteklosti, na osnovi analize geomorfnih oblik Triglavskega pogorja ter pisnih in slikovnih virov iz 19.in 20. stoletja. Obdobje meritev z vidika kolebanja ledenika kronološko delimo na štiri dele. Prva leta do leta 1964 je zaznamovalo krčenje ledenika. Leta 1952 je bil ledenik prvič geodetsko izmerjen. Na podlagi teh meritev smo lahko izračunali tudi prostornino ledenika. Drugo obdobje od leta 1965 do leta 1982 je zaznamovala stagnacija v krčenju ledenika. V večini let je ledenik tudi ob koncu talilne dobe prekrival sneg. Tretje razdobje med letoma 1983 in 2003 je zaznamoval najhitrejši umik ledenika. V devetdesetih letih 20. stoletja smo posodobili meritve, leta 1999 smo začeli z rednimi fotogrametričnimi meritvami, tega leta smo prvič izmerili debelino ledu z georadarjem. V zadnjem razdobju po letu 2003 se je krčenje ledenika znova upočasnilo.