Digitalna knjižnica

Avtor obravnava svoji, v soavtorstvu napisani besedili o rekreaciji na varovanem območju Triglavskega narodnega parka, da bi ponovno premislil odnose med človekom in prostoživečimi živalmi. Poudarja spoznanja o ekologiji odnosov in socialnosti živali ter zgodovinah sobivanja ljudi in živali. Sprašuje se tudi, kakšna je lahko vloga etnološkega/ antropološkega pisanja v razmerah, ko organizacija znanstvenega dela ne dopušča poglabljanja in ne časa za premislek.

Avtorja uvodnega besedila zarisujeta kratko zgodovino raziskave Triglavskega narodnega parka, ki je bila osredinjena na različnost in večdimenzionalnost dediščinskih praks med deležniki v narodnem parku in drugimi socialnimi akterji. Opišeta in tematizirata prispevke raziskovalcev v kontekstu projektne konfiguracije. V razpravah, objavljenih v reviji Traditiones in drugod so raziskovalci in raziskovalke osvetlili nekatera ključna vprašanja in kulturno značilne in pomembne procese; s tem tudi prispevajo k globljemu razumevanju vsakdanjega življenja v Triglavskem narodnem parku kot zaščitenem območju.

Leta 1924 je bilo v Dolini Triglavskih jezer vzpostavljeno zavarovano območje. Danes je del osrednjega dela obsežnejšega Triglavskega narodnega parka. Dolini dajejo poseben pečat jezera, izstopa pa tudi po drugih naravnih posebnostih. V okviru nežive narave so predstav ljene nekatere njene geološke, reliefne in vodne značilnosti, v okviru žive narave pa rastje, s poudarkom na botaničnih značilnostih in gozdu. Knjiga predstavlja tudi človekovo prisotnost in njegov vpliv na videz pokrajine.

Kadar pomislimo na slovenske vode, se nam pred očmi prikažejo podobe jezer, rek in potokov, po katerih se v resnici pretaka izobilje voda. Navadno pa ne pomislimo na območja, kjer voda vidno ali manj vidno zastaja vsaj del leta – to pa so mokrišča. Raznolika mokrišča so pravcate oaze življenja, kjer uspevajo in živijo značilne rastline in živali, prilagojene tem posebnim življenjskim okoljem. V svetu in pri nas so že spoznana za izjemno pomembna, nekatera varujejo tudi mednarodni sporazumi o varstvu mokrišč.

Vse več ozaveščenih ljudi želi doživljati naravo nedotaknjeno in jo s svojo prisotnostjo in ravnanjem čim manj zmotiti. Dobrine, ki nam jih ne bi bilo treba zapraviti, niso le pitna voda in čisti zrak, ampak tudi tišina in temno nočno nebo. V dolinah smo v zadnjih desetletjih namestili na javne in zasebne površine obilo nepotrebnih in neustreznih svetlobnih teles. Kvarijo nam nočno nebo, ta čudoviti oder narave z mnogimi nebesnimi predstavami in pojavi. Danes so gore v jasnem vremenu in nočeh brez Lune še zadnje območje, kjer lahko s prostim očesom ugledamo Rimsko cesto in kjer še edino lahko v globine.

V tej številki časopisa si lahko preberete: O rojstvu Triglavskega narodnega parka; Simona Vrevc; Stavbna tipologija v narodnem parku; Dnevi Evropske kulturne dediščine (DEKD); Sledenje volkov; Lepi čeveljc; Triglavska roža ponovno deluje že skoraj pol let; Dom Trenta na prehodu v tretje desetletje; Mladi nadzorniki v letu 2014.

V zaključnem delu je predstavljeno območje Triglavskega narodnega parka in njegova pestra geomorfološka dediščina, ki se odraža v visoki stopnji geodiverzitete. Glavni cilj je opisati fizične in turistične lastnosti najbolj turistično urejenih geomorfoloških vrednot in predlagati nadaljnji razvoj v tej smeri. Na podlagi preučitve obstoječe literature je poleg značilnosti Triglavskega narodnega parka in turizma na tem območju, predstavljena stopnja varovanja, turistična urejenost in dostopnost posameznih geomorfoloških vrednot. Na podlagi terenskega dela pa je bil podan predlog nove parkovne poti v Bohinju. Z analizo turistične urejenosti pridemo do ugotovitve, da je geomorfološka dediščina v Triglavskem narodnem parku za obiskovalce urejena kot del parkovnih poti, plačljivih ogledov ali označena z informacijskimi pojasnjevalnimi tablami. Večina geomorfološke dediščine na območju parka za obiskovalce ni urejena, saj je težko dostopna ali ranljiva.

Ko ponosni gorski macesen odsluži svojo vlogo pokončnega drevesa, se zanj začne novo življenje, ki mu ga vdihnejo spretne roke markacistov. To so možje, ki prostovoljno in z velikim veseljem skrbijo za planinske poti v slovenskih gorah. Da bi planinci lažje in bolj varno obiskovali gore, so pripravljeni na težka dela snovalcev in vzdrževalcev gorskih poti. Vedri, hudomušni in požrtvovalni akterji si med spretnim izdelovanjem macesnovih stopnic dovolijo tudi poglobljen razmislek o smislu in sobivanju z naravo.

Bil je eden tistih dni, ki so novembru dali pregovorno ime o pustem, deževnem in meglenem mesecu, zato obiskovalcev gora ni bilo prav veliko. Bil je čas gorskega miru in samote in bil je čas gamsjega prska, ko so oživeli pravi prebivalci gorskega sveta, gamsi. Na snegu, ki je že narahlo pobelil gorsko pokrajino, so izstopali s svojo temno, skoraj črno barvo.

Gre za izobraževalno-svetovalno oddajo, ki obravnava domala vse vidike kmetijstva v najširšem pomenu besede. Prvenstveno se ukvarja z neposrednimi deležniki (proizvajalci v posamezni kmetijski panogi) in njihovimi izkušnjami, problemi in praktičnimi rešitvami, vsebino pa nadgrajuje s strokovnjaki in drugimi deležniki, ki lahko kakorkoli vplivajo na razvoj te gospodarske panoge. Oddaja je izjemno cenjena tako v strokovni kot laični javnosti, kar dokazuje tudi dejstvo, da je v časovnem pasu, ko je premierno predvajana, najbolj gledana redna oddaja na vseh slovenskih televizijah

Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!

"Rada te imam," sem rekla prvemu, ki me je čakal zgoraj, pod slapom. Te besede so bile tako občečloveško globoke in čiste, kakršen je bil slap Vernall, ki je preko granitne stene hrumeče padal v globino. Čudila sem se, kako me v dno duše pozna in ve, kaj mi pomeni ta raztežaj, ki sem ga končno presegla.