Digitalna knjižnica

"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.

Eko - dokumentarni film Nekoč je bil ledenik je avtorski odziv na globalno segrevanje ozračja in taljenje ledenikov. Skozi filmsko zgodbo nas vodi avtor Matjaž Fistravec s sogovorniki. Kot povezovalec, pripovedovalec in snemalec v kajaku vesla po alpski reki Dravi. V pogovoru z reko se znajde pri enem njenih izvirov: ledeniku Pastirica (Pasterza) pod Velikim Klekom (Großglocknerjem), ki izginja. Prav tako se manjšajo in tanjšajo ledeniki v Himalaji, Karakorumu in na zemeljskih polih. Na enem od dveh slovenskih ledenikov; Triglavskem ledeniku pod Kredarico, se filmska ekipa sreča s sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika, ki ledenik že od leta 1946 redno opazujejo, merijo in preučujejo. Od industrijske revolucije pred dvesto leti se je ledenik zmanjšal kar za stokrat. Njegovi ostanki merijo le še slabega pol hektarja. Triglavskega ledenika tako ni več..Na svojo nekdanjo slavo in atribute spominja le še z imenom. Avtor pa s prstom pokaže tudi na krivca: novega Homo Sapiensa, ki je z neodgovornim onesnaževanjem s toplogrednimi plini povzročil velike otoplitve in porušil naravna razmerja na planetu.

V turobnem jutru zgodnjega poletja se po znameniti bohinjski progi z vlakom peljem v službo na Primorsko. Živahno je tokrat v vagonu in prisluhnem. Slišim imena Stržišče, Znojile, Obloke, Grahovo, Podmelec … Ali veste, kje je to? Tam nekje nad pozabljeno Baško grapo. Skupinica z navdušenjem pripoveduje o svoji hoji po Juliani. Danes je pred njimi etapa Grahovo–Most na Soči. Lepo z vlakom z Bleda in tako načrtujejo tudi vrnitev v poznem popoldnevu.

Zavarovana območja narave v Alpah

Slovenci se radi pohvalimo s pokrajinsko pestrostjo svoje države, še posebej pa poudarjamo strateško lego med Sredozemljem, Alpami, Srednjo Evropo in Vzhodom. Temu primerna je naša zgodovinska dediščina, saj so vse od pradavnine takšne in drugačne skupine potovale tu čez ter za seboj puščale razne sledi – od kulturnih, materialnih, jezikovnih do genetskih. Te sestavljajo našo skupno kulturno dediščino. Na podoben način obravnavamo tudi zapuščino prve polovice 20. stoletja.

Še nedolgo nazaj smo se lastniki klasičnih telefonov pred planinsko turo najprej usedli za računalnik, preverili vremensko napoved, nato je sledilo brskanje po pohodniških ali plezalnih vodnikih, in če je bilo območje neznano, je sledilo še iskanje po zemljevidu.

Cilj diplomskega dela je predstaviti soteskanje kot eno izmed športnih in turističnih dejavnosti, ugotoviti, kako je organizirano v Sloveniji, in to primerjati s stanjem v dveh sosednjih državah. Pozornost je posvečena organiziranosti komercialnega in rekreativnega soteskanja, nadzoru nad izvajalci storitev, vodniškim usposabljanjem in aktualnim vprašanjem o vplivih soteskanja na okolje. Virov, ki bi se nanašali na to tematiko, praktično ni. Nekaj knjižnih vodnikov je na voljo v tujih jezikih, a se v največji meri nanašajo na točno določene soteske. Tako sem si v nalogi pomagal predvsem z zapisi organizacij na spletnih straneh, s podatki, ki sem jih prejel od znancev preko elektronske pošte, in z lastnimi izkušnjami. Po pregledu organiziranosti soteskanja v Sloveniji in po primerjavi s sosednjima državama lahko ugotovim, da je glavni problem v tem, da v nobeni izmed držav ne obstaja en sistem oz. krovna organizacija, ki bi določala smernice za razvoj tega športa, tako na rekreativni kot tudi komercialni bazi. Tako ima vsaka država oz. dejansko vsaka pokrajina v določeni državi svoje posebnosti. Za večjo varnost udeležencev in ne nazadnje za pravilen pristop glede naravovarstvenih zahtev in posebnosti bi bila potrebna centralna organizacija, ki bi določala standarde, po katerih bi potekalo usposabljanje in izvajanje dejavnosti.

Pogovor z Mojco Stubelj Ars.

Simona Vrevc, namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije: Simona Vrevc, 46-letna diplomirana agronomka iz Ljubljane, je januarja zasedla mesto namestnice generalnega sekretarja Alpske konvencije. Gre za eno najvišjih, nemara celo za najvišje mesto v katerikoli mednarodni organizaciji, ki ga je doslej prevzela Slovenka. A veliko lažje kot na visokem uradniškem stolu si jo je predstavljati nekje v naravi. Vrevčeva je z njo, še posebej z gorami, tesno povezana – že desetletja zahaja v hribe kot planinka, turna smučarka in plezalka. Pa tudi kot mati treh otrok, ki jim želita z možem, prav tako ljubiteljem gora, čim bolj približati gorski svet. Pravi, da sedanje delovno mesto, ki ga je prevzela za obdobje treh let z možnostjo podaljšanja, povezuje njeno zasebno navdušenje nad hribi s poklicnimi izkušnjami, ki jih je pridobila na prejšnjih delovnih mestih.

V letošnjem letu praznujemo 60 let Slovenske planinske poti – najstarejše daljinske poti oz. transverzale v Evropi. Pohodništvo in planinstvo v zadnjih letih strmo naraščata po priljubljenosti tudi kot turistični produkt. Vse več ljudi se odloča za večdnevno hojo od koče do koče oz. hotela do hotela, kar potrjuje tudi večji obisk pohodnikov na znanih evropskih poteh kot so Top trails v Nemčiji in Salzburger Almenweg, Donausteig, Adlerweg, Kalkalpenweg v Avstriji.

Pregled slovenske pohodniške, planinske in gorniške literature l. 2007