Digitalna knjižnica

V Sloveniji imamo 14 visokogorskih jezer. Vsa ležijo v prvem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, zato kopanje v njih ni dovoljeno. Kljub vsemu pa se nekajkrat na leto najdejo posamezniki ali skupine, ki to pravilo ignorirajo. Denimo v Črnem jezeru, najtoplejšem izmed Sedmerih jezer. Kakšni so razlogi za to? Bolj kot nevednost verjetno ignoranca, pravi Sašo Hrovat, vodja Naravovarstveno nadzorne službe v Triglavskem narodnem parku. Na vprašanje, zakaj so tovrstna dejanja lahko težava z vidika biotske pestrosti, pa odgovarja Tanja Menegalija z Oddelka za varstvo narave v parku.

Alpinistična trilogija za vse ljubitelje gora. Serija v treh delih gledalce popelje preko Dolgega hrbta, pod Pihavec in v Severno triglavsko steno. Vzpone spremlja alpinistična literatura.

Varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Predstavi tudi dejstva, pristope, inovacije ter strokovni, etični in nenazadnje ekonomske razmisleke, ki so podlaga uspešnemu varovanju narave in novim pozitivnim premikom k trajnosti planeta.

Konec avgusta je pet pohodnikov iz Ročinja že 18. leto zapored stopilo na pot proti najvišjemu slovenskemu vrhu Triglavu. Njihov dolgoletni pohod se je znova začel v rodnem Ročinju, kjer je tradicija podobnih podvigov že trdno zasidrana v lokalni skupnosti. Na tem zahtevnem potovanju, ki združuje tako fizične kot psihične izzive, se jim je na prvem delu poti pridružil tudi Boštjan Simčič. V oddaji Primorski kraji in ljudje boste prisluhnili, kako se prepletajo vztrajnost, prijateljstvo in ljubezen do narave, ki poganja te neustrašne pohodnike na njihovi poti na Triglav.

Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.

Prizadevanja za zavarovanje dela Julijskih Alp segajo v leto 1906, spodbudil pa jih je seizmolog in naravoslovec Albin Belar. Tedanje Ministrstvo za šume in rudnike pri beograjski vladi je aprila 1924 na pobudo Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ki je deloval v okviru Muzejskega društva za Slovenijo, potrdilo izločitev in zavarovanje približno 1.400 hektarov velikega območja v Dolini Triglavskih jezer. Posestva Kranjskega verskega zaklada so bila takrat v državni upravi, kar je omogočilo sklenitev Zakupne pogodbe med upravljavcem, Direkcijo šum v Ljubljani in obema pobudnikoma za ustanovitev parka: Muzejskim društvom za Slovenijo in Slovenskim planinskim društvom. S podpisom pogodbe je bil 1. julija pred 100 leti (1924) ustanovljen Alpski varstveni park. S tem je bil prvič na Slovenskem vzpostavljen pravni varstveni režim, katerega cilj je bil ohranjanje narave. Alpski varstveni park je obsegal 1.400 hektarov, današnji Triglavski narodni park pa se razteza na skoraj 84.000 hektarih, oziroma na štirih odstotkih slovenskega ozemlja.

Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo.

Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.

Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij.

Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.

Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.