Digitalna knjižnica

Pravijo, da se mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju povzpeti na Triglav. Triglav je simbol Slovenije, ki stoji v samem srcu njenega edinega narodnega parka. Ta, z vseh strani veličastna gora, je tudi eden od razlogov, da ljudje z vsega sveta obiskujejo Slovenijo.

V diplomski nalogi je predstavljen problem onesnaţenja zaščitenega območja Triglavskega narodnega parka z odpadnimi komunalnimi vodami. Čeprav večina ljudi problema ne zaznava, so posledice onesnaţenja vod na zaščitenem območju nazorno vidne na visokogorskih jezerih in v niţinskih izvirih. Vodni viri v bliţini planinskih postojank ali kmetijskih zemljišč kaţejo očitne znake prenasičenosti s hranili. Prav tako pa v visokogorskih jezerih predstavljajo ogroţenost naravnih sistemov neavtohtone rastlinske in ţivalske vrste, ki jih je človek nepremišljeno izpustil v naravno okolje. V diplomski nalogi so podana zakonska določila, ki vsebujejo tematiko odpadnih vod, predstavljeni so sistemi za obdelavo odpadnih vod na območjih razpršene poselitve in pri planinskih postojankah. Ker enotni sistem za čiščenje odpadnih vod na celotnem območju ni mogoč, sem tekom raziskovanja oblikoval najprimernejše sisteme za obdelavo odpadnih vod tako iz ekološkega kot iz trajnostnega vidika.

Zaradi sodobnega hitrega tempa življenja danes v ospredje prihajajo tiste oblike rekreacijskih dejavnosti, ki se odvijajo na svežem zraku in tako krepijo duha in telo. Dolina Triglavskih jezer s svojo slikovito naravo že dolgo predstavlja eno izmed najbolj obiskanih visokogorskih območij v Sloveniji. Številne rekreacijske oblike in planinske postojanke v Dolini Triglavskih jezer pa na žalost puščajo svoj pečat, in sicer v obliki onesnaževanja, turistične infrastrukture, erozije pohodniških poti, izgube naravnih habitatov, povečanega pritiska na ogrožene živalske vrste in povečane ranljivosti za gozdne požare. Še posebno občutljive na onesnaževanje so vode. Te predstavljajo velik delež vodnega potenciala Slovenije, saj se podzemno pretakajo v Savico, naprej pa v Bohinjsko jezero in Savo Bohinjko … Zato moramo ustrezno skrbeti za njihovo čistočo na tem območju.

Diplomsko delo obravnava športno plezanje v naravnih plezališčih Triglavskega narodnega parka, njegove značilnosti in geografsko problematiko, ki zadeva različna področja in vidike. Tako plezalci kot Triglavski narodni park se soočajo z določenimi problemi na področju varstva narave, zakonodaje, pridobivanja dovoljenj za ureditev naravnih plezališč, odnosov z lokalnim prebivalstvom in drugimi rabami prostora. Športno plezanje v naravnih plezališčih ima določen vpliv na naravno okolje, kot ga ima tudi vsaka druga človekova dejavnost, vendar v Triglavskem narodnem parku z vidika varstva narave to ne predstavlja pomembnejše grožnje. Število naravnih plezališč in plezalcev je majhno in ne gre za množično udejstvovanje, poleg tega pa je športno plezanje veliko manj agresivno do okolja kot nekatere druge športnorekreativne dejavnosti. Sam pomen športnega plezanja v naravnih plezališčih Triglavskega narodnega parka se lahko poveča na področju vzgoje okoljske zavesti ter na področju turizma; slednje mora biti seveda v interesu Triglavskemu narodnemu parku.

V magistrskem delu je obravnavan položaj naravovarstvenih nadzornikov v Triglavskem narodnem parku (v nadaljnjem besedilu: TNP), njihove naloge, organiziranost, pristojnosti ter postopki dela ob izvajanju neposrednega nadzora v naravi. Posebej so izpostavljene spremembe ob uveljavitvi novega Zakona o Triglavskem narodnem parku (Ur. list RS, št. 52/2010, v nadaljevanju: ZTNP-1), s katerim se spreminja obseg in zahtevnost nalog naravovarstvenih nadzornikov. Za obravnavo te teme sem se odločil, ker se kot naravovarstveni nadzornik v TNP pri svojem delu vsakodnevno srečujem tako z vsebinskimi kot s postopkovnimi vprašanji glede izvajanja neposrednega nadzora v naravi.

V diplomskem delu je bila geografsko analizirana energetska oskrba sredogorskih in visokogorskih planinskih postojank (PP) Triglavskega narodnega parka. Na podlagi podatkov o električni in toplotni oskrbi PP v poletju 2012 smo izdelali tipologijo, v kateri smo PP razdelili na štiri razrede, in sicer smo kot kriterij uporabili proizvodnjo in porabo energije v posameznih. Izračun zmožnosti oskrbe z električno energijo zgolj z rabo obnovljivih virov energije (OVE) je bil sestavljen iz izračuna mesečne porabe električne energije (porabe električnih naprav) in mesečne proizvodnje električne energije iz OVE. Izračun sončnega obsevanja in trajanja sonca na legah geografsko analiziranih PP je bil narejen v geografskih informacijskih sistemih (GIS). Proizvodnjo električne iz sončne energije smo izračunali iz rezultatov GIS orodij in podatkov o nameščenih sončnih celicah (preferenčno o vršni moči sončnih celic). V primeru, da je imela PP vetrni generator, je bil v doprinos k proizvodnji elektrike iz OVE upoštevana tudi električna energija, pridobljena iz vetrne. Za tretjino PP, ki zgolj s proizvodnjo električne energije iz OVE ne dosegajo energetske samozadostnosti (z vidika električne energije), smo predlagali rešitve in izpostavili prednostne naloge, ki bi fosilna goriva postavila v vlogo rezervnih virov energije.

Narodni parki se večinoma ustanavljajo z namenom ohranjanja naravnih, krajinskih in kulturnih vrednot. Pomembni so za izobraževanje, raziskovanje, rekreacijo in turizem, hkrati pa postajajo tudi vse pomembnejši inštrument spodbujanja razvoja. Poleg neposrednih finančnih koristi prinašajo nova delovna mesta in večjo prepoznavnost. Od panog imata največ koristi turizem in kmetijstvo. Razvoj v parkih mora biti uravnotežen in podrejen naravovarstvenim ciljem, vendar so konflikti med interesi razvoja in varovanja pogosti. Tudi v Triglavskem narodnem parku pogosto prihaja do soočanja zelo različnih interesov in do nerazumevanja namena in pomena parka. Iskanje optimalnega razvoja parka mora izhajati iz načel trajnostnega razvoja. Ta je neločljivo povezan z vprašanjem varovanja okolja, saj okoljska komponenta predstavlja okvir razvoju. V Triglavskem narodnem parku se pojavljajo številni problemi, veliko jih izhaja iz dosedanje neustrezne zakonske ureditve. Kljub vsem težavam ima park številne potenciale, ki so lahko temelj trajnostnega razvoja v parku. Izbrane dejavnosti predstavljajo primere uspešnega izkoriščanja teh potencialov ob hkratni zmerni rabi naravnih virov in spoštljivem odnosu do okolja.

V diplomskem delu je predstavljena interpretacija dediščine, njen razvoj v stroko in sredstva, ki jih uporablja za doseganje zastavljenih ciljev. Razvoj interpretacije dediščine je potekal sočasno z razvojem narodnih parkov v Združenih državah Amerike. Ameriškemu zgledu so nato sledile številne druge države, med drugim tudi Nova Zelandija in nekoliko kasneje Slovenija. Sprva so upravljavci zavarovanih območij interpretacijo dediščine uporabljali zgolj kot obliko javne storitve, namenjene zabavanju obiskovalcev, kasneje pa so prišli do spoznanja, da lahko interpretacija dediščine bistveno pripomore k učinkovitejšemu reševanju številnih vprašanj in problemov, povezanih z zavarovanimi območji. Namen diplomskega dela je predstaviti in geografsko ovrednotiti interpretacijo dediščine kot eno izmed možnih orodij upravljavcev Triglavskega narodnega parka in Narodnega parka Fiordland na Novi Zelandiji za uspešnejše preprečevanje degradacije obeh parkov ter njune naravne in kulturne dediščine. Pri izdelavi diplomskega dela je bila opravljena analiza in primerjava razvoja ter udejanjanja interpretacije naravne in kulturne dediščine v Triglavskem narodnem parku ter Narodnem parku Fiordland. Na podlagi opravljene analize in primerjave ter seznanjenja z razvojem in sredstvi interpretacije dediščine drugod po svetu so podani konstruktivni predlogi nadaljnjega razvoja interpretacije dediščine v Triglavskem narodnem parku. Slednji pa bi se moral med drugim še bolj opreti na spoznanja geografske stroke.

Diplomsko delo je prikaz presoje možnosti reševanja vodnoekološke problematike – čiščenja odpadnih vod planinskih postojank v Triglavskem narodnem parku s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav (RČN), ki imajo številne prednosti pred »klasičnimi« oziroma malimi čistilnimi napravami. Delo skuša preko analize (vodno)ekološkega stanja ter lokacije obravnavanih planinskih postojank ugotoviti, pri katerih kočah bi se lahko čistile odpadne vode z RČN. Glavna omejitvena dejavnika za izgradnjo RČN sta nadmorska višina (do 2000 m) in pomanjkanje primernega prostora (2,5 m2/PE), zato je bilo v raziskavo zajetih samo 18 izmed 36 planinskih postojank v TNP. Na podlagi ocene stopnje ranljivosti so predlagane prioritete reševanja vodnoekološke problematike z RČN. Analiza je pokazala, da način odvajanja in čiščenja odpadne vode pri nobeni koči ne ustreza zakonskim določilom in da se lahko ta problematika učinkovito reši z izgradnjo rastlinskih čistilnih naprav pri 12 planinskih postojankah, od tega je pri 6 čiščenje odpadnih vod z RČN zelo priporočljivo.

Hendikep in invalidnost – različna izraza, za katerima stojita dva popolnoma drugačna koncepta. Slednji je utemeljen v medicinskem modelu, ki pozornost usmerja na poškodbo/primanjkljaj posameznika, medtem ko prvi, t.i. družbeni model, zagovarja tezo, da je družba tista, ki označuje ljudi s telesnimi »hibami« kot hendikepirane. Poglavitna težava medicinskega modela leži v njegovem predpostavljanju, da hendikepirane osebe potrebujejo institucionalen način oskrbe, saj sami niso sposobni odločati o svojem življenju. Na podlagi tovrstnih praks se o hendikepiranih v širši družbi ustvarjajo različni stereotipi in predsodki, ki pogosto vodijo v diskriminacijo omenjene populacije. Slednja se odraža tudi na področju turizma, kjer poglavitno vlogo še vedno igra medicinski model, ki vzrok neudejstvovanja hendikepiranih v turizmu pripisuje njihovim »nezmožnostim«. Kot odgovor tovrstnemu načinu razmišljanja se je pred časom razvil koncept dostopnega turizma. Le-ta sovpada z načeli družbenega modela hendikepa in se v svetu vse bolj uveljavlja, kar pa žal ne moremo trditi za Slovenijo. Hendikepirane osebe so iz slovenskega turističnega prostora zaenkrat še vedno mnogokrat izločene, na kar nas opozarja tudi primer Triglavskega narodnega parka. Navkljub dejstvu, da gre za naš edini narodni park, se hendikepirane osebe zaradi informacijske, fizične in storitvene nedostopnosti v njem ne morejo v dovoljšni meri turistično udejstvovati. Zgolj z nekaj prilagoditvami pa bi tovrstnim posameznikom lahko omogočili spodobno turistično izkušnjo, do katere so tako kot vsi ostali v vseh pogledih upravičeni.

Namen diplomskega dela je raziskati spreminjanje odnosa javnosti do prostorskega razvoja in možnosti vključevanja javnega mnenja v proces načrtovanja ter usmeritev raznih strateških dokumentov. Raziskavo smo opravili s pomočjo ankete (osebni intervju) v dveh delih z razmikom 3 let (2007 in 2010). Obravnavano območje obsega celotno občino Bohinj vključno s Triglavskim narodnim parkom (TNP), ki prinaša posebne omejitve pri planiranju in dodatno vpliva na mnenje prebivalcev, obiskovalcev, invsetitorjev ipd. Poudarjen je pomen ohranjanja kulturne in naravne dediščine. Na podlagi rezultatov raziskave smo komentirali strategijo za razvoj turizma v Bohinju 2007-2013, študijo o možnosti zapor v TNP, novi zakon o TNP, oziroma njihove strateške usmeritve in strateške usmeritve OPN, ki je še v nastanku. Analizirali smo tudi spreminjanje javnega mnenja v odvisnosti od časa in v odvisnosti od vloge posameznika v prostoru. Na podlagi rezultatov raziskave smo komentirali strategijo za razvoj turizma v Bohinju 2007-2013, študijo o možnosti zapor v TNP, novi zakon o TNP, oziroma njihove strateške usmeritve in strateške usmeritve OPN, ki je še v nastanku.

Medpredmetno povezovanje stremi k povezovanju znanj različnih predmetov in je eden od možnih novejših pristopov k poučevanju tako v srednji kot tudi v osnovni šoli. Prilagojeno je načinu mišljenja, saj predznanje učenci povezujejo in poglabljajo z novim znanjem. Na ta način spoznavajo različne vidike in se naučijo celostnejšega pogleda na obravnavano snov. V diplomskem delu Geografske in zgodovinske vsebine v izobraževalnih programih Triglavskega narodnega parka predstavljamo možnosti medpredmetnega povezovanja zgodovine in geografije na primeru Triglavskega narodnega parka z izbranimi didaktičnimi pristopi. V prvem delu je prikazan splošen geografsko-zgodovinski pregled parka z vsemi vsebinami, za katere predvidevamo, da bi lahko koristile učiteljem pri razlagi v razredu ali na ekskurziji oziroma pri terenskem delu, na primer geološke značilnosti, reliefne značilnosti, podnebje in vodovje, rastlinstvo, živalstvo, naselja, prebivalstvo in gospodarstvo ter vsebine prve in druge svetovne vojne. Predstavljene so izobraževalne dejavnosti parka, ki že potekajo, in sicer delavnice za osnovnošolce, parkovne poti, vodeni izleti, petkovi popoldnevi v parku, fotografske delavnice in delavnice za obiskovalce s posebnimi potrebami. V teoretičnem delu so navedene splošne značilnosti medpredmetnega povezovanja, zlasti njegov smisel, prednosti in slabosti, medpredmetno načrtovanje ter razvrščanje učnih vsebin. V učno pripravo smo vključili avtentične naloge, s katerimi želimo doseči trajnejše znanje. Medpredmetna ekskurzija in terensko delo predstavljata primer povezovanja geografije in zgodovine v parku. Na koncu predstavljamo še možnost samoizobraževanja preko spletne strani Triglavskega narodnega parka z različnimi nalogami objektivnega tipa. Z novimi spoznanji in vse hitrejšem razvoju znanosti se spreminja tudi učenje. Učenje za prihodnost naj bi bilo samostojno, predvsem pa vseživljenjsko. S pomočjo klasičnih geografskih in zgodovinskih metod dela smo ugotovili, da je narodni park idealna učilnica na prostem, saj ponuja številne možnosti za medpredmetni pouk v naravi ter izobraževanje in širjenje zavesti o varovanju okolja.