Dr. Miha Potočnik (1907-1995), bratranec pradedka našega direktorja dr. Tita Potočnika, je bil izjemen človek. Po poklicu pravnik, službeno kariero je končal kot ustavni sodnik, a s srcem je bil vedno predan goram. Na začetku gorniške poti je po podatkih Planinske zveze Slovenije vodil jeseniško podružnico Skale. »Skupaj z Jožem Čopom in Stankom Tominškom (t. i. Zlata naveza) je bil v obdobju med obema vojnama med najbolj aktivnimi plezalci v slovenskih stenah, predvsem v Triglavskem pogorju. Zaigral je tudi v prvem slovenskem planinskem in hkrati celovečernem filmu v Kraljestvu Zlatoroga (1930), kmalu zatem (1932) pa je nastopil tudi v drugem celovečernem filmu Triglavske strmine. Po 2. sv. vojni je po katastrofi v Špiku prevzel vodenje Gorske reševalne službe (1952 do 1965) in jo v dvanajstih letih organizacijsko in strokovno prenovil,« so zapisali v PZS.
Kot še navajajo v Planinski zvezi Slovenije, je dr. Miha Potočnik to organizacijo vodil med letoma 1965 in 1979, od takrat pa je bil njen častni predsednik. »Z osebno izpostavljenostjo in avtoriteto planinske organizacije je preprečil gradnjo nekaj gorskemu okolju škodljivih načrtov. … Dr. Potočnik je bil tudi eden izmed najaktivnejših pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka ter hkrati sodelavec pri pripravi Zakona o Triglavskem narodnem parku, sprejetem leta 1981,« dodajajo.
Kako mu je poznanstvo z Juliusom Kugyjem rešilo življenje
Obisk Kugyjevega spomenika ob cesti z Vršiča v Trento v družbi sedanjega direktorja JZ TNP dr. Tita Potočnika običajno ne mine brez zgodb, ki so posredno povezane z vplivom in delovanjem dr. Miha Potočnika na območju Julijskih Alp. Tako je tudi pred nedavnim direktor dr. Tit Potočnik obiskovalcem zaupal posebno zgodbo, ki je povezana z Juliusom Kugyjem in ki je sorodniku direktorja (ter drugim) rešila življenje. Kot je Franci Ekar leta 2007 zapisal v Planinskem vestniku, se je v drugi svetovni vojni dr. Miha Potočnik kot zaveden Slovenec znašel na seznamu za okupatorja nevarnih oseb, zato je bil zaprt in interniran v taborišču Dachau. »Srečno se je rešil tudi po zaslugi dr. Juliusa Kugyja, ki je posredoval za skupino Slovencev alpinistov, interniranih v Dachauu, v kateri je bil tudi dr. Miha Potočnik.«
»Potočnik je bil ponosen, zaveden Slovenec. Kjerkoli je bil, je uveljavljal slovenstvo, morebitne nečednosti pa je takoj brezkompromisno ustavil. Vedno je poudarjal, da je bil temeljni in največji dogodek slovenskega planinstva, ko so Slovenci, Bohinjci, prvič osvojili Triglav. In pod njegovim vodstvom je Planinska zveza Slovenije ob 200-letnici prvega registriranega vzpona na Triglav zbrala sredstva in postavila spomenik osvojiteljem Triglava. Tudi spomenik dr. Juliusu Kugyju v Trenti in TV-nadaljevanko o njem smo dobili na pobudo in s sodelovanjem dr. Miha Potočnika. Da se triglavsko pogorje ni namenilo za smučarsko, žičničarsko »okupacijo«, industrijo, je bila njegova največja zasluga. Zaslužen je tudi za postavitev »nove« Kredarice na nekdanjem zemljišču SPD. Le on je lahko prepričal tedanjo politiko, da se je zgradil nov Triglavski dom. Ni popustil, da bi se planinski domovi poimenovali po novodobnih politikih,« je še zapisal Ekar.
Borec za zdravo okolje
Kot je sin dr. Miha Potočnika, Miha Potočnik ml. zapisal v knjigi Posušeni rožmarin, je veliki mož zaradi svojega življenja v naravi in povezanosti z njo že zgodaj postal naravovarstvenik. »Brez njega ne bi tako kmalu dobili Triglavskega narodnega parka. V skupščini se je, po postavitvi hidroelektrarne Trnovo, uprl načrtom za oskrunitev Bohinjskega jezera. Skupaj s profesorjem Sajetom je sestavil prvo besedilo za slovensko ustavo leta 1963, kjer je pisalo: "Delovni ljudje imajo pravico delati in živeti v zdravem okolju." Tedaj je bilo to nekaj povsem novega. Bil je prvi predsednik sveta Triglavskega narodnega parka. S svojim delom in zgledom je prispeval k širjenju kulture medčloveških odnosov, kot tudi varovanju skupne naravne dediščine lepot Slovenije,« je še dodal.
Po dr. Mihu Potočniku se imenuje tudi park ob ljubljanskih Žalah, kjer so na pobudo Planinske zveze Slovenije leta 2019 odkrili tudi spomenik njemu v čast.
Prispevek je nastal v sodelovanju s Slovenskim planinskim muzejem, ki deluje pod okriljem Gornjesavskega muzeja Jesenice.
Fotografije: Slovenski planinski muzej – Gornjesavski muzej Jesenice
