Digitalna knjižnica

Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.

Alpinistična trilogija za vse ljubitelje gora. Serija v treh delih gledalce popelje preko Dolgega hrbta, pod Pihavec in v Severno triglavsko steno. Vzpone spremlja alpinistična literatura.

Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.

Serija predstavlja različne posebnosti in značilnosti Slovenije in Slovencev nekoč in danes. Gre za svojevrsten dokument časa in prostora, vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino, družbo, različne dosežke, na katere smo oziroma bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni.

Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.

Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.

Dokumentarna serija Naravni parki Slovenije odkriva še neraziskane kotičke naše domovine.

V doktorskem delu so predstavljeni vidiki trajnostnega načrtovanja rekreacije na prostem v zavarovanih območjih s poudarkom na socialni nosilni zmogljivosti. Trajnostno načrtovanje rekreacije na prostem upošteva posebne geografske razmere za posamezne vrste rekreacije na prostem, zakonodajo in varovalne režime zavarovanih območij. Zapisana izhodišča in priporočila so podlaga za načrtovanje razvoja trajnostnih oblik rekreacije na prostem ter za sprotno spremljanje in usmerjanje razvoja teh aktivnosti.

Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali samo na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave?

Kako se orientiramo, zakurimo ogenj, postavimo bivak in izvajamo druge preživetvene tehnike, ki nas bodo v primeru, da se izgubimo, pripeljale nazaj v civilizacijo.

V turobnem jutru zgodnjega poletja se po znameniti bohinjski progi z vlakom peljem v službo na Primorsko. Živahno je tokrat v vagonu in prisluhnem. Slišim imena Stržišče, Znojile, Obloke, Grahovo, Podmelec … Ali veste, kje je to? Tam nekje nad pozabljeno Baško grapo. Skupinica z navdušenjem pripoveduje o svoji hoji po Juliani. Danes je pred njimi etapa Grahovo–Most na Soči. Lepo z vlakom z Bleda in tako načrtujejo tudi vrnitev v poznem popoldnevu.