Digitalna knjižnica

TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi.

V turobnem jutru zgodnjega poletja se po znameniti bohinjski progi z vlakom peljem v službo na Primorsko. Živahno je tokrat v vagonu in prisluhnem. Slišim imena Stržišče, Znojile, Obloke, Grahovo, Podmelec … Ali veste, kje je to? Tam nekje nad pozabljeno Baško grapo. Skupinica z navdušenjem pripoveduje o svoji hoji po Juliani. Danes je pred njimi etapa Grahovo–Most na Soči. Lepo z vlakom z Bleda in tako načrtujejo tudi vrnitev v poznem popoldnevu.

Javni zavod Triglavski narodni park izdaja tudi priložnostne publikacije. V tej publikaciji so združene nekatere dobre prakse, ki se izvajajo na Biosfernem območju Julijske Alpe in katere so in bodo zgled tudi drugim.

Deset let je minilo od izida knjige Albin Belar, pozabljen slovenski naravoslovec (založba Didakta, 2010). Napisala sva jo z danes žal pokojnim Renatom Vidrihom, doktorjem geologije, nekdanjim direktorjem Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji RS za okolje, mojim nepozabnim prijateljem. Ob deseti obletnici izida predstavljam profesorja Belarja (1864–1939) naši planinski javnosti.

Slovenski planinski muzej (SPM) v Mojstrani je spomenik dosežkov slovenskega alpinizma, planinske poti slovenskega naroda. Sedmega avgusta letos, ko je praznoval tudi Aljažev stolp vrh Triglava 125 let, je muzej slovesno praznoval deseto obletnico uspešne poti, ki je več kot upravičila dolgoletna prizadevanja slovenskih planincev za njegovo postavitev. Pogovor z Ireno Lačen Benedičič.

V Združenih državah Amerike je devetinpetdeset narodnih parkov, ki so med seboj precej oddaljeni. Ker smo bili časovno omejeni, smo se odločili za ogled območja Velikega kroga/Grand Circle, ki se nahaja v jugozahodnem delu ZDA. Tu je zgoščenih največ narodnih parkov, obiščemo pa jih lahko po bolj ali manj krožni poti. Obsegajo južni del držav Utah in severni del Arizone.

Vodnik za mlade obiskovalce Triglavskega narodnega parka je namenjen otrokom, da na preprost in razumljiv način izvedo veliko novega o fantastični raznolikosti življenja – biodiverziteti. V tej številki časopisa si lahko preberete: Pot skozi raznolikost- Pohodniška pot Juliana; Iz življenja naravovarstvenega nadzornika; Varno v gore; Skupaj za Alpe- podnebne spremembe; Stop plastiki za enkratno uporabo.

Prvi slovenski avto naj bi se imenoval Triglav, med starejšimi zapisi naše najvišje gore so Terglau, Terglou, Terklou. Triglav se kot eden izmed največjih slovenskih simbolov kaže tudi v jeziku. Obrisi njegovega poimenovanja segajo skoraj tisoč let v zgodovino. Med starejšimi zapisi so Terglau, Terglou, Terklou. V novejšem času smo po Triglavu poimenovali številne pojave, med njimi naj bi se prvi slovenski avto imenoval Triglav, nekaj poimenovanj pa je še danes tudi v državah nekdanje Jugoslavije: Triglavska ulica je v Šibeniku, Karlovcu, Beogradu in Nišu. O Triglavu kot jezikovnem fenomenu v ponovitvi pogovora z leksikologinjo Ljudmilo Bokal, soavtorico splošnih in terminoloških slovarjev.

Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.

Si predstavljate, da bi pesem Oj Triglav, moj dom zadonela pod stavbo observatorija, pevski zbor pa bi se do tja pripeljal z zobato železnico? Verjetno težko. Triglav nam, Slovenkam in Slovencem, pomeni veliko več kot zgolj najvišjo goro naše države, pravi dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi se na vrh Triglava pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj smo si kot svoj simbol izbrali ravno goro.