Digitalna knjižnica

Turizem je postal v globaliziranem svetu pomembna gospodarska panoga. Razvoj turizma pomeni pomemben vir zaslužka za države, ki tržijo svoje naravne in kulturne znamenitosti. Tudi za Slovenijo je turizem razvojna priložnost, vprašanje pa je, v kateri smeri se bo razvijal: ali v smeri množičnega, do okolja ravnodušnega izkoriščanja narave ali v skladu s koncepti trajnostnega razvoja. Občina Bohinj, ki v veliki meri leži znotraj Triglavskega narodnega parka, predstavlja občutljiv ekosistem, obenem pa tudi izjemno naravno in kulturno vrednoto. Razvoj turizma na območju nacionalnega parka mora zato nujno izhajati iz načel trajnostnega razvoja in varovanja okolja. Pravno-formalno je področje razvoja trajnostnega turizma natančno urejeno, deklarirana vizija na državni ravni obstaja, prav tako je aktivna tudi lokalna skupnost s svojimi predlogi. Svoja stališča in vizijo o tej tematiki imajo tudi strokovna javnost, nevladne organizacije in posamezniki. V primeru Bohinja lahko opazujemo razkorak med deklariranimi stališči oblasti in praktičnimi primeri ljudi, ki so se odločili za razvoj specifične turistične ponudbe. Država, lokalne oblasti, strokovna javnost, zainteresirana laična javnost in prebivalci Bohinja se zavedajo težav na tem področju, predlogi rešitev pa so različni. Zato bo za učinkovito reševanje težav in razvoj trajnostnega turizma potrebno veliko usklajevanja in konsenzov.

Grbinasti travniki predstavljajo posebno površinsko geomorfološko zanimivost, ki je dragocena tudi zaradi pestrega rastlinstva. V raziskavi smo se osredotočili na potek in način izravnave terena. Dokazati smo želeli, da uničenje prvotnega profila tal vpliva na fizikalne lastnosti tal. Raziskovalno delo je potekalo v treh fazah. Opravili smo intervjuje z lastniki zemljišč, geodetske meritve grbinavosti na treh izbranih lokacijah in laboratorijske analize talnih vzorcev. Napravili smo pregleden izris območja, kjer so bile površine izravnane, in grafični izris terena, ki je prikazal na novo nastajajočo grbinavost na izravnanih parcelah. Po obdobju agromelioracij je grbinastih travnikov ostalo le še nekaj. Rezultati so potrdili predvidevanje, da način izravnave terena vpliva na to, ali in v kolikšni meri se zopet pojavljajo grbine na travniku, čeprav na prvi pogled vizualno povsod niso vidne. Talni profili na neizravnanem in izravnanih travnikih so različni, vendar se bistveno ne razlikujejo. Izravnavanje grbinastih travnikov ni rešitev za povečanje intenzivnosti kmetijske dejavnosti, vendar je v smeri ohranjanja le-teh narejenega bistveno premalo.

Za 18 meteoroloških postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka smo za obdobje 1961-2009 analizirali letne višine padavin, število dni z dnevno višino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm ter število dvodnevnih nalivov z višino padavin nad 50, 100 in 150 mm. Za snežno odejo smo analizirali število dni po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Največ padavin je imela v letnem povprečju Žaga pri Bovcu (2972 mm), najmanj Rateče (1532 mm). Medletna variabilnost višine padavin je na vseh postajah velika, v izrazito mokrih letih je višina padavin več kot dvakratna višina tiste v najbolj sušnih letih. Povprečne letne višine padavin, izračunane za dekade, se statistično značilno razlikujejo. Na večini postaj je bila najbolj mokra dekada 1961-1969, najbolj sušni dekadi pa 1980-1989 in 2000-2009. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, variabilnost števila izjemnih padavinskih dogodkov se povečuje z višino padavin. Največje število dni z višino padavin >5 mm ima Vogel (90), >10 mm in >20 mm Kneške Ravne (69 oz. 44). Dvodnevnih nalivov >50, >100 in >150 mm je največ na Žagi, najmanj pa v Ratečah. Na vseh postajah lahko vsako leto pričakujemo vsaj en dan, ko višina padavin presega 150 mm. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Trend v številu dni s snežno odejo je na vseh postajah negativen. Velikost statistično značilnih sprememb je od -4,3 dni/10 let na Žagi do -14,9 dni/10 let v Stari Fužini.

Zemlja iz dneva v dan postaja svetlejša. Ko se znoči, zasveti na tisoče umetnih svetil, ki brišejo sijaj zvezdnega neba. Diplomsko delo Svetlobno onesnaževanje v Triglavskem narodnem parku opisuje svetlobno onesnaževanje kot enega manj poznanih virov onesnaževanja okolja, ki pa tako kot drugi onesnaževalci spreminja vrednost narave. Posledice onesnaževanja s svetlobo so med drugim vidne tudi v Triglavskem narodnem parku, ki je območje najvišjega varovanja v Sloveniji. Za potrditev te teze smo raziskovali stanje javne razsvetljave znotraj omenjenega parka, ki je odvisna od reliefnih, poselitvenih in gospodarskih dejavnikov, ter stanje javne razsvetljave na območju vseh osmih občin, ki imajo del svoje površine v parku. Prekomerna in neustrezna javna razsvetljava je namreč eden največjih virov umetne svetlobe, ki spreminja podobo nočnega nebo nad urbaniziranimi in tudi podeželskimi območji. Ker porabi ogromne količine električne energije, prispeva k povečanju izpustov toplogrednih plinov in svetlobno onesnaževanje uvršča med globalne probleme. Za potrebe diplomskega dela smo med drugim opravili meritve izbranih osvetljenih kulturnih spomenikov znotraj parka in meritve sija neba, ki nam kažejo razsvetljenost nočnega neba. Pri tem smo izpostavili glavne vire onesnaževanja in podali planerske ukrepe, s katerimi lahko izboljšamo oziroma ohranimo temno nebo.

V diplomskem delu smo poskušali ugotoviti razlike v stanju gozdnih sestojev, gospodarjenju z gozdovi in pogojih za gospodarjenje v območjih z različnimi režimi zavarovanja. Na treh območjih - osrednje območje Triglavskega narodnegaparka (TNP), robno območje TNP in območje izven TNP - smo primerjali tudi cilje, usmeritve, omejitve in prepovedi ter poudarjenost funkcij. Raziskavo smo izvedli na podlagi analize 517 odsekov sintaksonomske enote Anemone trifoliae-Fagetum, ki je prevladujoča gozdna združba v TNP. S statističnimi analizami smo ugotovili razlike v lesni zalogi, prirastku in pogojih za gospodarjenje, prav tako smo opazili razlike v deležih razvojnih faz, drevesni sestavi, etatu in obsegu načrtovane nege. Pokazali smo, da se način gospodarjenja glede na stopnjo zavarovanja razlikuje. Izpostavili smo tudi problem, da se v zavarovanih območjih zaradi različnih interesov in favoriziranja različnih funkcij pojavljajo konflikti med varstvom okolja in narave, pokrajinsko rabo in gospodarskim razvojem. Na eni strani je gospodarjenje z gozdovi pod stalnim pritiskom naravovarstvenih ukrepov, po drugi strani pa naj bi gozd izpolnjeval mnogo ekonomskih in socialnih pričakovanj. Zato je potrebno najti ravnovesje med pridobitnimi in ohranitvenimi cilji. Nekateri gozdarskih posegov v zavarovana območja ne odobravajo. Vendar glede na dolgoletno prakso sonaravnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, gozdarska dejavnost ni tista, ki bi zavarovano območje ogrožala.

Gorsko kolesarstvo postaja vedno bolj priljubljen način rekreacije in preživljanja prostega časa, kakor tudi profesionalen šport. Vendar pa se gorski kolesarji v trenutku, ko zavijejo s ceste, znajdejo v prekršku, saj zakonodaja vožnjo zunaj cest dovoljuje le tam, kjer je to izrecno dovoljeno, takih območij pa razen redkih »bike parkov« za zdaj še ni. Dostop do delov narave (govorimo o planinskih poteh in gozdnih vlakah) je kolesarjem prepovedan na osnovi dojemanja, da vožnja s kolesi v naravi predstavlja večjo nevarnost okolju kot vpliv katere od podobnih oblik rekreacije (npr. gorništvo). Zakonodajalca skrbi predvsem varnost udeležencev, konflikti ter prenatrpanost prostora z različnimi uporabniki, kot tudi možnost krčenja naravnega okolja. Takšno stanje velja za celotno Slovenijo, v diplomski nalogi pa sem se v osrednjem delu usmerila v naše najbolj zavarovano območje, Triglavski narodni park. Z namenom varovanja parka je v pripravi nov načrt upravljanja, ki bo zajemal tudi gorskokolesarsko problematiko. V diplomski nalogi sem s pomočjo ankete, prebiranja forumov, pregledov primerov iz tujine ter s sodelovanjem z različnimi kolesarskimi ter planinskimi društvi, predstavniki Triglavskega narodnega parka in drugimi, izdelala okviren predlog poti, ki bi bile primerne za gorske kolesarje in bi jih vključili v predlog upravljanja parka.

V diplomski nalogi smo analizirali letne količine padavin in njihovo variabilnost, letne količine padavin po desetletjih, število dni z dnevno količino padavin nad 5, 10, 20, 50, 100 in 150 mm in njihovo variabilnost, število dvodnevnih nalivov s količino padavin nad 50, 100, 150 mm in njihovo variabilnost, število dni s snežno odejo po letnih časih in za snežno sezono ter trende v številu dni s snežno odejo. Analizirali smo osemnajst postaj na širšem območju Triglavskega narodnega parka od leta 1961 do 2009. Ugotovili smo, da ima Žaga (2972 mm) največ padavin v obravnavanem obdobju, najmanj padavin imajo Rateče (1532 mm). Razponi med max in min vrednostmi so na vseh postajah veliki. Najbolj mokro je bilo v obdobju 1961 -1969 na 13 od 17 postaj, najbolj sušni pa sta desetletji 1980-1989 na 8 postajah in 2000-2009 na 6 postajah. Na vseh postajah se pojavljajo močni enodnevni in dvodnevni nalivi, padavinski dogodki pa se med postajami razlikujejo. Največje število dni z enodnevnimi padavinami > 5 mm je imel kraj Vogel (89,6 dni), > 10 mm Kneške Ravne (69,2 dni) in > 20 mm prav tako Kneške Ravne (44 dni). Žaga je imela največ dni s količino padavin > 50 mm, > 100 mm in > 150 mm, najmanj takih padavinskih dni pa je v Ratečah. Pri dvodnevni količini padavin > 50 mm je takšnih dogodkov 37 letno, >100 mm 14,1 in >150 mm 6,3. Na vseh postajah variabilnost narašča glede na intenzivnost padavin. Dolžina snežne sezone se v zadnjih letih zmanjšuje. Na vseh analiziranih postajah je opažen negativen trend v številu dni s snežno odejo tekom snežne sezone, največji je v Stari Fužini s 14,9 dni / 10 let.

Namen diplomskega dela je podati priporočila za umestitev novih nastanitvenih objektov ob Bohinjsko jezero. Obravnavano območje se nahaja znotraj širšega območja Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP), znotraj katerega veljajo določene zakonske omejitve in posebni pogoji glede umeščanja in gradnje novih objektov. V izhodišču je poudarjen pomen ohranjanja značilnih naravnih vrednot, posebnih naravovarstvenih območij, kulturne in naravne dediščine ter vizualne privlačnosti prostora, kar predstavlja tudi del omejitev pri umeščanju novih objektov znotraj TNP. Na podlagi ohranjanja teh vrednot in upoštevanja omejitev so izoblikovana merila za določitev zazidljivih območij, kjer je možna tudi umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Poleg tega se v diplomskem delu zavzemamo za umestitev novih objektov, ki bi v arhitekturnem, urbanističnem in krajinskem oblikovanju delovala čim bolj skladno s svojo okolico. V nadaljevanju so tako na podlagi analize obravnavanega območja podani kriteriji za umestitev novih turističnih nastanitvenih objektov. Kot končni rezultat pa so podana tudi priporočila za umeščanje novih nastanitevih turističnih objektov znotraj obravnavanega območja ob Bohinjskem jezeru.

Julijske Alpe imajo kar nekaj dolin, ki bi bile upravičeno užaljene, če jim ne bi podelili naziva najlepše – Vrata, Tamar, Zadnjica, Zadnja Trenta pa Zajzera ali Dunja na italijanski strani … Ampak ko pride do kombinacije jezer in sten, se nobena ne more meriti z Mangartsko dolino in njenimi vodnimi dragulji pod Mangartom in Poncami.

Simona Vrevc, namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije: Simona Vrevc, 46-letna diplomirana agronomka iz Ljubljane, je januarja zasedla mesto namestnice generalnega sekretarja Alpske konvencije. Gre za eno najvišjih, nemara celo za najvišje mesto v katerikoli mednarodni organizaciji, ki ga je doslej prevzela Slovenka. A veliko lažje kot na visokem uradniškem stolu si jo je predstavljati nekje v naravi. Vrevčeva je z njo, še posebej z gorami, tesno povezana – že desetletja zahaja v hribe kot planinka, turna smučarka in plezalka. Pa tudi kot mati treh otrok, ki jim želita z možem, prav tako ljubiteljem gora, čim bolj približati gorski svet. Pravi, da sedanje delovno mesto, ki ga je prevzela za obdobje treh let z možnostjo podaljšanja, povezuje njeno zasebno navdušenje nad hribi s poklicnimi izkušnjami, ki jih je pridobila na prejšnjih delovnih mestih.

Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.

Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.