Digitalna knjižnica

Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...

Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.

Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.

Slovenije se že dolgo drži sloves čiste in lepe države. Zelene države. Prav v letu 2016, v letu nastanka te knjige, je ameriška univerza Yale Slovenijo omenila kot peto najbolj zeleno državo na svetu. A ta pridevnik zelena je lahko tudi varljiv. Lahko bi denimo pomenil le to, da je neka država redko poseljena ali pa kmetijsko zelo intenzivna. Kar pa za Slovenijo nikakor ne velja. Slovenija je namreč država z izjemno biotsko raznovrstnostjo in krajinsko pestrostjo.

Eden izmed temeljnih pogojev za ohranjanje biodiverzitete je izobraževanje. Vedenje (poznavanje problema) zmanjšuje verjetnost napačnih odločitev pri načrtovanju. Poznavanje različnih oblik trajnostnega gospodarjenja omogoča ohranjanje ekosistemov, habitatov in habitatnih tipov. Ozaveščenost čim večjega števila ljudi pa je ključni dejavnik za ohranjanje biodiverzitete. S pomočjo ankete smo raziskali predvsem življenjski slog anketirancev, in sicer: kje kupujejo hrano; če imajo doma živali in obdelovalne površine (vrtove, njive); če v prostem času opravljajo kakšne aktivnosti v naravi…

S strokovnjaki smo merili ledenik v naših alpah Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) smo ta teden »jemali mere« ledeniku pod Skuto na približno 2060 metrih, kjer je njegov spodnji rob. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, površine pa le malo … in počasi dohiteva brata pod Triglavom...

Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.

Diplomsko delo predstavi krajinsko planiranje kot metodo za načrtovanje in upravljanje širših zavarovanih območij na primeru Triglavskega narodnega parka (TNP). TNP je izredno pomembno območje naravne in kulturne dediščine, saj gre za največje in najstarejše zavarovano območje pri nas, ki je hkrati tudi pomemben del slovenske identitete. Naloga obravnava območje občutljivo za vplive razvoja, kjer prihaja do konfliktov med interesi različnih deležnikov. Za uspešno načrtovano in upravljano zavarovano območje je usklajena raba prostora ključnega pomena, krajinsko planiranje s svojimi metodami pa lahko učinkovito pripomore k dosegu le-tega. V praktičnem delu naloge je prikazana metoda za odločanje o posegih v prostor. Na podlagi analize ranljivosti je izdelan model ranljivosti za turizem za celotno območje TNP, analiza privlačnosti in ustreznosti pa je izdelana za ožje območje – Tolmin. Tolmin je izbran na podlagi preučenega gradiva in na podlagi modela ranljivosti, saj gre za območje manjše ranljivosti in hkrati manjše turistične prepoznavnosti. Analizi privlačnosti in ustreznosti sta izdelani za dva konkretna predloga turistične dejavnosti – turistično kmetijo in samooskrbno turistično naselje.

Dokumentarni film o nastanku in pomenu kapelice, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.

Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki je izšla daljnega leta 1689, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino, je izjemna zgodovinska publikacija, ki jo cenijo vsa področja znanosti, od naravoslovnih do humanistično družboslovnih. Tretja knjiga Slave je še posebno bogata z ilustracijami in vsebinsko zanimiva za širšo javnost ter zato veliko uporabljana. Tak, v teku stoletij močno obrabljen in poškodovan izvod je dobil v obnovo Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine pri Arhivu Republike Slovenije. Kaj vse zanimivega odkriva raziskava materialne podobe Slave Vojvodine Kranjske, kakšno je tehnično ozadje njenega nastanka ter kako je mogoče tako dragoceno knjigo obnoviti, pokaže oddaja, ki je nastala v avtorstvu Jadrana Sterleta in Tuga Štiglica ter v sodelovanju s prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiva RS.

Prvi del naloge postavlja teoretični okvir vključevanju javnosti, začenši s pojmi komunikacije, javnosti in deležnikov. Vključevanje javnosti umesti v širši kontekst participativne demokracije in predstavi zakonsko podlago vključevanju deležnikov v postopke odločanja o javnih zadevah v Sloveniji. Na kratko se posveti razvoju teorij vključevanja javnosti, ki kažejo na to, da so se ljudje sredi 20. stoletja bolj začeli zavedati svojih pravic in možnosti/priložnosti ter uveljavljanja le-teh. Podaja pozitivne in negativne vidike vključevanja javnosti ter priporočila, kako prve doseči, oziroma kako se soočiti s slednjimi. Nadalje pa se osredotoči še na specifike vključevanja javnosti v sprejemanje odločitev na področju varstva okolja in narave ter prostorskega načrtovanja. Drugi del naloge pozornost usmerja na področje zavarovanih območij in upravljanja z njimi. V Sloveniji imamo zavarovanih kar dobrih 13 % površine Slovenije; od skupno 45 krajinskih parkov, treh regijskih parkov in 1 narodnega parka pa ima profesionalno urejeno upravljanje le 10 zavarovanih območij. Ključni dokument za življenje in razvoj zavarovanega območja je načrt upravljanja, ki je rezultat načrtovanja upravljanja. V prepletu teorije in praktičnih priporočil naloga predstavlja vsebine načrta upravljanja ter posamezne faze v procesu načrtovanja upravljanja, vključno z dejavnostmi načrtovanja upravljanja in dejavnostmi vključevanja deležnikov. V zadnjem poglavju se teorija prenese v prakso. S študijama primerov pilotnega območja Pohorje in Triglavskega narodnega parka sta predstavljena konkreten pristop in celotni proces vključevanja deležnikov v pripravo osnutkov načrtov upravljanja omenjenih zavarovanih območij.

Zbirka zgodb Ljudje v gorah prinaša petnajst zgodovinskih zgodb, vpetih v gorsko okolje. V ospredju vseh je preprost posameznik, ki je le igračka narave v usodnih trenutkih, v katerih se znajde: od neviht in neurij do zgodovinskega potresa na avstrijskem Koroškem. Ne prizanašajo mu niti blodna človeška dejanja, kakršna je morija prve svetovne vojne.